Taj či v živo

Ostareli meščani, ki izvajajo taj či sredi parkov ali trgov, niso nič nenavadnega na Kitajskem, je pa nekaj posebnega Wang Jinxiang. Na prvi pogled je njena edina družba sredi prostranega stadiona v Pekingu kamera, ki jo postavi predse, preden se začne gibati, v resnici pa jo spremlja na desettisoče ljudi.

Dvainšestdesetletna Kitajka si poskuša tako utreti pot do prepoznavnosti v svetu družabnih omrežij, ki je sicer domena bistveno mlajše publike. Ko prižge kamero, s svojimi sledilci naveže stik. Na primer: »Kakšno glasbo bi radi poslušali danes?«



Nato začne običajno enourno seanso, ki jo izvaja v vsakem vremenu. Začelo se je pred dvema letoma, ko ji je učitelj njenega nečaka pokazal spletno različico karaok. Takoj se je zaljubila, kot pravi, in začela v živo prenašati svoje nastope. »Ves čas razmišljam o tem, kakšne nove trike bi še uporabila, da bi izboljšala nastop in zabavala ljudi,« pripoveduje za AFP.

Kitajska je sicer zelo stroga glede dostopa svojih državljanov do spletnih vsebin, a kljub temu se je v državi nabralo lepo število vlogerjev, ki delijo s sledilci preproste izseke iz življenja. Lani je bil tako prava spletna senzacija kmet z odročne kmetije med vsakdanjimi opravili, leto prej starejši par (eden od njiju z alzheimerjevo boleznijo), ki je zgolj odgovarjal na vprašanja ljudi.



V družbi, ki se hitro stara, je splet postal nekakšen vrelec mladosti oziroma priložnost, da naredijo svoje talente nesmrtne. Tudi Wang Jinxiang, katere publika ima večinoma več kot 60 let, opaža, da se starejši ljudje vse bolj povezujejo po spletu, in upa, da bo jih še več zbralo pogum, kajti tudi to je način, da ohranijo aktivnost. Hkrati pa opozarja na pasti: splet je tudi leglo neotesancev, ki so dokaz tega, kako je družba neusmiljena do starejših.