Teharje so danes krajevna skupnost v mestni občini Celje in brez pravega središča. Nekdaj pa je bil to pomemben kraj, s središčem na območju, kjer je danes večje krožišče s fontano. Ni torej prav veliko ostalo od kraja, ki je bil tudi v srednjem veku svoboden. Brez tlake in z nižjimi davki. Tu so namreč živeli kosezi, ki so v zgodnjo fevdalno dobo stopili kot svobodna in privilegirana staroslovenska skupnost. O njih in o šolstvu, ki ima na Teharjah dolgo zgodovino, so v Železarskem muzeju Štore postavili novo stalno razstavo.

Izvor in pojav kosezov na ozemlju današnje Slovenije ni nesporno pojasnjen, izvemo na razstavi, katere avtorja sta Slavica Glavan in Matej Ocvirk. Zagotovo pa so v fevdalno dobo stopili svobodni in s privilegiji. Strnjeno so živeli na Koroškem, Štajerskem in deloma na Kranjskem, na njihovo zgodovino pa spominjajo tudi imena krajev, kot so Koseze, Kasaze in Edling na avstrijskem Koroškem. Najdlje se je ohranila koseška skupnost, in je tudi z dokumenti najbolje podprta, s sedežem na Teharjah. Kako je nastala, ni znano. Je pa poleg vasi okoli Teharij obsegala tudi kraje v Savinjski dolini. Prvič se teharski kosezi posredno omenjajo že v 12. stoletju, njihove posebne pravice pa so prvi priznali in potrdili grofje Celjski.



Glavanova pojasnjuje, da je ena izmed možnih razlag, da so se kosezi, ki jih poznamo samo na slovanskem naselitvenem ozemlju v vzhodnih Alpah in zlasti na Koroškem, razselili z Gosposvetskega polja po razpadu Karantanije. »Močno prisotna in simpatična je teorija, da naj bi šlo za sloj braniteljev karantanskega kneza, torej kot vojaška služba, in da je bil to sloj, ki je imel potencial, da se razvije v plemstvo. Slovensko plemstvo. Ker je Karantanija prehitro razpadla, ta sloj te priložnosti ni imel. Potem pa so se razselili. Govorili so staroslovenščino, o čemer pričajo tudi njihova imena, ki jih najdemo, denimo, v urbarjih.«
 

Svobodne enklave

Koseške skupnosti na območju današnje Slovenije so bile enklave na zemljiških gospostvih. »Imeli so obveznost vojaške službe, kasneje tudi konjeniško službo. Preostali so se ukvarjali s kmetijstvom. Nekatere koseške skupnosti so imele svoje cerkve, tudi ta na Teharjah, ki je imela cerkev sv. Štefana. Če je imela koseška skupnost svojo cerkev, je imela tudi pravico naslavljanja prošta, torej svojega duhovnika. Na Teharjah so imeli svojo sodno službo, torej pravico do sodnika, in so do določene ravni lahko sami sodili. Zemljiškim gospodom so plačevali manj davka kot drugi in niso imeli obveznosti tlake. Bili so svobodni.« Ta svoboda ni bila prenosljiva na zakonca. Če se je svoboden Teharčan poročil z žensko, ki je bila iz nesvobodnega sloja, je morala njegova žena še vedno opravljati tlako. Svobodni so bili šele njuni otroci. »Zelo so pazili na svoj rod. Teh slojev je bilo zelo veliko in običajno se niso mešali.«



S kosezi naj bi bilo povezano tudi tradicionalno žegnanje konj na Teharjah, pove Glavanova. »Nikjer ni neposredno zapisano, naj se to organizira. Ampak ker so imeli vojaško in konjeniško službo, se je zato najverjetneje ohranila ta tradicija. Sicer pa so organizirali tudi procesije. Vladarji so jim dajali te pravice, ker kraj sam ni smel organizirati procesije, kar je vključevalo tudi maševanje in s tem postavitev vseh stojnic.«



Koliko prebivalcev je štela teharska koseška skupnost, ni znano. »Popisa ni bilo. So pa rekli, da so imeli od 130 do 180 'domekov'.« Kosezi so imeli individualne posesti, poleg tega pa tudi skupno posest pašnikov in gozdov. V središču kraja je bil skupen prostor, pravzaprav širše območje, Ledina, ki je bila osrednje zemljišče teharske koseške skupnosti. Tu je bila tudi cerkev sv. Štefana, kjer so imeli sestanke in sodne razprave. Ledino so uporabljali še za pašo živali, ob robu Ledine je bil skupni vodnjak, kjer so se prav tako srečevali. »Ta koseška skupnost je bila kot nekakšen kibuc, zadruga, samoupravljanje … Saj v zgodovini res ni nič novega. Živeli so kot homogena skupnost z jasnimi pravili. Prav ta teharska skupnost se je najdlje ohranila, obstajala je vse do leta 1850, potem pa v resnici ni imela več smisla obstoja.«
 

Teharska zgodba

Zgodbo poplemenitenja Teharčanov je v knjigi Krajevna kronika teharskih plemičev leta 1894 zapisal domačin Josip Pečnak. Prvi pa je pripoved, ki se je ohranila med krajani, že leta 1859 popisal Ferdo Kočevar - Žavčanin in jo naslovil Mlinarjev Janez. Ta ubrani svojo zaročenko Marjetko, hčer teharskega sodnika, pred zalezovanjem celjskega grofa. V zameno za odkup dejanja grof poplemeniti Teharčane. Na podlagi tega besedila je nastala igra, po njej pa še opera Teharski plemiči Benjamina Ipavca, ki so jo prvič odigrali 10. decembra 1892 v deželnem gledališču v Ljubljani. Igra je imela izjemen narodnobuditeljski pomen, razlaga Glavanova. »V njej domačin premaga tujca! Igra se je v času narodnega buditeljstva zelo veliko igrala med preprostim prebivalstvom – na podeželju, pod kozolci ... in je imela resnično narodotvorni značaj. Ni pa bila najbolj primerna za meščanstvo, in tako je pozneje nastala Ipavčeva opera, ki so jo igrali v Ljubljani. Tja so se potem množično vozili z vlaki in z zanosom gledali ter poslušali.«



Ko je koseška skupnost še obstajala, je na Teharjah nastala tudi šola. Cerkveno, nedeljsko šolo so ustanovili leta 1812. Sprva je bila enorazredna, od leta 1870 dvorazredna, od leta 1882 trirazredna, štiri razrede je dobila leta 1919, tri leta kasneje še en razred, šestrazredna je postala leta 1935. Leta 1858 je nadzor v šoli opravil lavantinski škof Anton Martin Slomšek. Kot piše eden od avtorjev razstave Matej Ocvirk, je »v zapisniku omenil slabši obisk nedeljske šole na Teharjah in komaj zadovoljivo znanje krščanskega nauka. Učiteljem in teharskemu župniku svetuje, naj vztrajajo in spodbujajo otroke in tudi odrasle osebe k rednemu obisku cerkvene šole.«

Pouk je bil na Teharjah vseskozi v slovenščini, čeprav so bile kasneje, ko so v bližini zrasle velike tovarne oziroma industrija, hude težnje, da bi jo izpodrinila nemščina, razlaga Glavanova. »Industrija, tovarne so bile nemško usmerjene, nemško govoreče, ker so bili tudi lastniki pretežno tujci. Ko so tu leta 1870 zgradili novo šolo, je bil močan vpliv železarne, da bi bila šola v nemščini, ampak jim ni uspelo. Potem so nemško šolo ustanovili v Štorah. Na Teharjah je bila slovenska.« Tako je bilo do leta 1982, ko so se šolska vrata za učence po 170 letih za vselej zaprla.