Stran pa ne bomo metal' ali včasih smo znali bolje

Koliko daril, ki ste jih dobili med minulimi prazniki, je že v smeteh? Koliko ste jih shranili, ker čez sedem let vse prav pride? Ste spet kupili preveč, čeprav vsi že vse imajo/imate? Kolikokrat se v trgovini vprašate, ali neko stvar res potrebujete? Če smo včasih znali vse uporabiti večkrat, danes frazo stran pa ne bomo metal', kot so poimenovali občasno razstavo v Muzeju novejše zgodovine Celje (MNZC), največkrat slišimo le še takrat, ko je treba vase spraviti še zadnje ostanke hrane.

Razstava, katere avtorja sta Urška Repar in Sebastjan Weber, je nastala kot nadaljevanje večjega evropskega projekta Metanje stran: Zgodovina navade sodobne družbe. V njem MNZC sodeluje s štirimi filmi, ki prikazujejo dobre prakse, vsi so na ogled tudi na razstavi Stran pa ne bomo metal'. V njih spoznamo okoljskega aktivista Nejca Gajška, ki s suparji čisti okolje, zgodbo celjskega drevesnega parka oziroma nekdanje drevesnice propadlega vrtnarstva pa izmenjevalnice oblačil, ki jo je sredi Celja postavil Peter Verblač, ter zgodbo Andreja Fiderška, ki je v Žalcu obnovil 130 let staro hišo brez odpadkov, njegov načrt prenove je bil, kot beremo v katalogu razstave, nagrajen na razpisu novega evropskega Bauhausa.

Ko je leta 2014 pogorel Rakuschev mlin v Celju, so v MNZC shranili štiri palete opek. Na razstavi je na ogled žalostni posnetek požara, eno opeko so inventarizirali kot muzejski predmet, preostale so v času razstave na voljo obiskovalcem. FOTO: arhiv MNZC

Prav to je bistvo razstave, razlaga Weber: »Predstavi nam slabe navade in hkrati dobre prakse, ki jih moramo aplicirati v svoja življenja.« Tudi pri sami postavitvi razstave sta upoštevala ta pravila. Tako je to prva trajnostna razstava v MNZC, pravi Weber: »Načrtovana je tako, da nisva ničesar kupila. Vse, kar je razstavljeno, je iz naših depojev in s starih razstav.« Tudi katalog razstave, na recikliranem papirju, je zasnovan tako, da je bilo čim manj treba obrezati, izbrana pisava pa porabi najmanj črnila.

Gore smeti

Odpadki seveda niso nič novega. Kot pišeta Reparjeva in Weber v katalogu, so najstarejša znana smetišča, ki so jih arheologi odkrili na Kreti, stara 5000 let. Spomnita tudi na gomilo Monte Testaccio iz časa antičnega Rima, ki jo gradijo razbite amfore za vino in olje: »Delovalo je od prvega do tretjega stoletja našega štetja in v tem času so nanj po premišljenem sistemu odložili od 30 do 50 milijonov amfor.«

A vendarle je razlika, ali vržeš stran glineno amforo ali plastični lonček. Kako zmetati stran na kupe plastike, so nas dobesedno naučili, razloži Weber: »V petdesetih letih prejšnjega stoletja so na veliko začeli proizvajati plastične kozarčke, krožnike … Sprva so ljudje to plastiko shranjevali, ampak cilj industrije je bil, da bi jo metali stran, da bi jo lahko proizvedli in seveda prodali še več. Pa so začeli s propagando. V reklamah, na panojih, v časopisnih oglasih so nagovarjali ameriške gospodinje, da bodo imele za moža in otroke več časa, če tega ne zapravljajo s pomivanjem posode, ampak raje uporabijo plastično, ki jo po uporabi enostavno zavržejo. Ljudi so naučili metati stran. Če je bilo možno v eno smer, lahko tudi v drugo.«

Ameriška industrija je v petdesetih letih prejšnjega stoletja ljudi učila metati stran plastično posodo. To »modrost« je prodajala z obljubami, da bodo imeli več časa, ker ne bo treba pomivati posode. FOTO: arhiv MNZC

A za zdaj nam ne kaže dobro. Na razstavi je tako natančno 157 praznih plastenk. Številka ni naključna, pojasni Weber: »Toliko jih po dostopnih podatkih posameznik vsako leto v povprečju vrže stran.« Če smo včasih vsi kuhali turško kavo, jo celo sproti mleli, so danes popularni kavni avtomati s kapsulami. Na razstavi je gora praznih kapsul, ki jih povprečno gospodinjstvo »pridela« v mesecu in pol. »To je velik problem, ker se s temi praznimi kapsulami ne da početi nič. So povsem neuporaben material, ki se ne da reciklirati in dela ogromno škodo,« pove Weber.

Skozi razstavne prostore vidimo nešteto slabih navad. Elektronske cigarete, ki jih po uporabi zavržejo, v njih pa ni le plastika, ampak tudi baterija. Prav pri elektronskih napravah smo danes veliki onesnaževalci, razlaga Weber in opozori na digitalne odpadke: »Vsak človek zgolj s skrolanjem, torej premikanjem po zaslonu navzgor in navzdol, na leto pridela 400 gramov CO₂. Tudi če ničesar ne naloži s spleta. Po podatkih iz leta 2022 pet milijard ljudi uporablja internet. Zdaj pa izračunajte pet milijard krat 200 – toliko gramov CO₂ proizvedemo vsako leto samo s skrolanjem, seveda prek elektrike.« Tako so na razstavi predstavili rešitve, kot so, da je treba izklopiti naprave, ki jih ne boste uporabljali več kot dve uri. Pa da je treba redno prazniti e-nabiralnik, premišljeno pošiljati elektronsko pošto …

Da se drugače

Včasih smo že znali bolje. Na razstavi, denimo, spomnijo na čudežni svet popravil. Kdo kot otrok ni imel na skoraj vseh hlačah našitkov? »Alternativ je veliko. Lahko uporabljamo pralne pleničke za otroke, tudi higienske vložke. Pri hrani je rinfuza odlična stvar, je pa nerazumljivo, da je dražja od pakirane,« pove Weber.

Čez sedem let vse prav pride, a akvarij, ki ga drži avtorica razstave Urška Repar, na to čaka že 18 let. FOTO: arhiv MNZC/Edo Einspieler

Na razstavi so organizirali tudi izmenjevalnico oblačil. Weber se nasmehne: »Vem, da si ljudje pridejo izmenjevat oblačila, ker vedno vidim kaj novega. Večinoma so ženska oblačila, ampak tudi moje srajce po dveh dneh ni bilo več. Opozarjati na problem hitre mode in tekstila je nujno. Tekstilna industrija je namreč tretji največji onesnaževalec na svetu. Treba je podpirati trgovine z rabljenimi oblačili.«

A vsega ljudje tudi ne vržemo stran. Eno sobico na razstavi so tako poimenovali »čez sedem let vse prav pride«. Obiskovalce so povabili, da prinesejo na razstavo predmet, ki so ga shranili, zdaj pa leži neuporabljen. Med drugim je razstavljen akvarij, ki že 18 let čaka, da bi prišel prav. Pa dvajset let stari gumbi, ki so prišli z oblačili v hišo, a oblačil že davno ni več. Pa vrsta pokvarjenih kuhinjskih aparatov, ker nekoč bo zagotovo prišel kdo, ki jih bo znal popraviti … »Doma imamo po nekih podatkih vsaj 10.000 predmetov, ki jih nikoli ne uporabimo,« pove Weber.

Premislek

Tudi muzeji tehtajo, ali bodo nekaj zavrgli ali shranili. Ko je leta 2014 v Celju zgorel Rakuschev mlin, prvi mestni mlin na parni pogon iz leta 1903, so v muzeju shranili štiri palete njegovih opek. Zavzemajo ogromno prostora, ki ga muzej nima. Eno opeko so inventarizirali kot muzejski predmet, preostale so v času razstave na voljo obiskovalcem. »Lahko jo vzamejo in s tem sprejmejo odgovornost, da doma hranijo spomin na celjsko industrijsko dediščino. Za vsako opeko dobijo tudi certifikat.«

Kozarčki za enkratno uporabo, kot so jih reklamirali v petdesetih letih prejšnjega stoletja. FOTO: arhiv MNZC

Vsaka stvar, ki jo imamo doma (ali v muzeju), je torej stvar premisleka. Celo kava. Na koncu razstave sta Reparjeva in Weber postavila kavni avtomat z okoli dvajsetimi kapsulami. Šlo je za provokacijo, pravi Weber: »Vse so spili! Kljub vsemu znanju, ki so ga dobili na razstavi, so se odločili, da si v avtomatu naredijo kavico. Zdaj sva nehala kupovati kapsule, ker sva v bistvu midva postala onesnaževalca.« Rezultat provokacije ga ne žalosti: »Je pa to dokaz, da neki odstotek ljudi kljub vsemu znanju ne bo spremenil svojega ravnanja. Ker pač imajo nekaj radi, so ujetniki udobja ali so v tej želji po imeti se dobro sebični in ne želijo pomisliti na posledice svojih dejanj.«

A Weber ni ekstremist. Spomni na besede Anne-Marie Bonneau iz Zero Waste, kjer se trudijo živeti povsem brez odpadkov, ki je dejala: »Ne potrebujemo peščice ljudi, ki bi živeli popolnoma zero waste. Potrebujemo milijone ljudi, ki to počnejo nepopolno.« Prav to je smisel tudi te razstave, razlaga Weber. Pokazati, kaj se da, da bi ljudje razmislili, preden bi kaj kupili, ker je to rešitev. Na stalna rast, ampak odrast. Imeti, kupiti manj, porabiti manj. »Če bi vsi ljudje na tem planetu to naredili, bi zmanjšali odpadke za 70 odstotkov. Če bi se samo v trgovini vprašal, ali to res potrebujem ali se da kako drugače. Ta razmislek narediš samo enkrat in potem velja ves čas. Vse to smo že znali. En sam človek težko kaj naredi, lahko pa začne in zahteva sistemske spremembe. Potrebna je sprememba vrednot. S svojimi dejanji pa lahko vplivamo na svoj kvadratni meter, svoje prijatelje, družino.«