Štiri desetletja televizije, ki gre vedno »tja«

Bil je 1. junij 1980 ob 17. uri po vzhodno­ameriškem času. Prva ura oddajanja CNN. Voditelja, zasebno mož in žena, sta sedela za mizo, v ozadju hrup­na redakcija. »Dober večer. Jaz sem David Walker. In jaz Lois Hart.« Glavna novica je bila poskus umora voditelja državljanskih pravic Vernona­ Jordana, ki ga je med okrevanjem v bolnišnici obiskal ameriški predsednik Jimmy Carter. Konec prve ure je Lois Hart pogledala v kamero in z rahlim nasmehom dejala: Ostanite z nami, zdaj in vedno, na vrsti je še več novic, športa in posebnosti.

Ob 40-letnici delovanja CNN so na splet­ni strani medijske hiše zapisali, da prvi prizor iz studia nazorno kaže simboliko osemdesetih: modni ramenski podložki, voditelja sta redko pogledala v kamero, ker sta brala s kupa papirja, saj niso uporabljali teleprompterja, po domače trotl bobna. Današnjemu gledalcu se zdi posnetek nenavaden, saj je v ozadju ves čas slišati hrup in v studiu se vse skupaj zdi kot generalka in ne oddajanje v živo.

Najdaljši prispevek dneva je bilo več kot desetminutno potovanje po televizijski hiši. Gledalca so pozdravili uredniki dopisništev po državi, vključno s šefom Dallasa, ki je spregovoril kljub treskanju električnih pisalnih strojev za sabo. Ko je vodja redakcije v Washingtonu Bernard Shaw obljubil agresivno poročanje iz, kot je dejal, »svetovne prestolnice novic«, je dodal: »Lahko računate na nas. Tukaj bomo. In povejte to naprej.«

Televizijski New York Times

CNN je začela kot prva svetovna 24-urna televizijska informativna kabelska mreža s sedežem v Atlanti v ameriški zvezni državi Georgia kot drzen, nekateri so rekli nor podvig milijarderja Teda Turnerja, ki si je zadal nemogoče v takratnem medijskem svetu, ko so bile novice na sporedu le enkrat, dvakrat na dan. Leta pozneje je povedal, da si je CNN zamislil kot medij, v katerem ne bi prevladovala posilstva in umori kot na lokalnih televizijah. Hotel je ustvariti televizijski New York Times, ne pa televizijskega New York Posta, ki je eden od vodilnih ameriških rumenih časopisov. »Nekdo bi moral biti najbolj spoštovano ime televizijskih novic in želel sem si, da bi to bil CNN,« je dejal Turner, ki je to mrežo posvetil Američanom.

Na začetku je dosegel le dva milijona ameriških gospodinjstev, vrstile so se tehnične težave, konkurenca je zatrdila, da gledalci ne potrebujejo toliko novic, in mreže se je prijel celo vzdevek Chicken Noodle Network. Prvi prelomni trenutek je bil januarja 1986, ko je CNN edini v živo prenašal eksplozijo vesoljskega raketoplana Challenger, potem pa je utrdil svoje mesto v svetu novic prav z živimi vklopi v različne svetovne in domače dogodke. CNN je pokrival vojne, naravne katastrofe, politiko in popkulturo, glavno vodilo biti prvi na prizorišču dogodkov pa začinil z dramatičnimi, nekateri menijo, da celo senzacionalističnimi toni.



Mreži nemalokrat očitajo pristranskost, zlasti kar zadeva ameriške politike, a kakorkoli, CNN je bil zadnja desetletja vedno tam, kjer so se dogajale velike prelomnice. Bil je med protesti na Trgu nebeškega miru leta 1989 na Kitajskem, ob padcu berlinskega zidu leta 1989, v zalivski voljni, pri glavnem teroristu Osami bin Ladnu, med razglasitvijo sodbe O. J. Simpsonu, pri podiranju spomenika Sadama Huseina v Bagdadu, 11. septembra 2001 sredi terorističnega napada v New Yorku, med orkanom Katrina v New Orleansu, na opustošenem Haitiju, na pogrebu princese Diane in poroki njenega sina Williama. CNN ni manjkal niti na vojnem na območju nekdanje Jugoslavije.

Zraven je seveda tako na predvolilnih kampanjah kot tiskovnih konferencah predsednika ZDA, s sedanjim je televizijska mreža v posebej napetih odnosih. Ko so pred leti zagnali kampanjo Go there (Iti tja), so jo predstavili kot zavezo temu, kar CNN lahko je in bo; da gre tja, kamor nihče več ne more. To je zaradi razmer v medijskem svetu vedno bolj res.