Sosed z »boco vina«

Sinoči je pozvonilo pri našem portonu. In to v res kočljivem trenutku. V kozarce sem ravno spravljal vrelo mandarinovo marmelado z nasekljanimi olupki, praženimi v vročem karameliziranem sladkorju. Moral sem prekiniti delikatno opravilo in skoraj bi prišleka nejevoljno odpravil, pa sem tečnobo ugriznil v jezik in na drugi strani zaslišal: »Evo, komšija, ovde je boca, koju sam obečao!«

Kakšen sosed, kakšna steklenica neki ...?! V hipu se mi je odvrtel film. Boljša polovica z avtom ni mogla na domače dvorišče, ker je nekdo zaparkiral vhod. Položaj ni bil tragičen, in ko je čez eno uro lastnik avta prišel, mu je bilo zelo nerodno. Bil je nadvse prijazen, jaz pa tudi, zaplet je bil rešen, spora ali zamere ni bilo, kljub temu je »komšija« obljubil »bocu vina«, da se odkupi. Že naslednji hip sem pozabil in razmišljal, kako različno je mogoče razumeti in sprejeti podobne situacije. Če bi se nam mudilo, bi neotesancu gotovo zabrusil kakšno pikro.

Tokrat sem hitro pograbil vrečko mandarin in jo v znak sprave odnesel »komšiji«, ki je čakal pred portonom. Predstavil se je kot Miloš, njegova žena kot Nataša, in v hipu je med nami preskočila topla iskrica. Ta večer sem neskončno obogatel. Še najmanj zaradi »boce« in dveh prijaznih neznancev, ampak zaradi spoznanja, kako je mogoče iz majhnega zapleta narediti svet lepši. In močnejši.

Zaradi podobnih zapletov se včasih ljudje pobijejo. Poglejte, kaj počnejo politiki! Ničesar ne premaknejo na bolje, dneve in noči tuhtajo, kako bi v žlici vode utopili nasprotnike. V sebi negujejo ubijalski nagon. Zdaj pa mi po sinočnjem prižigu prazničnih lučk, po pomiloščenih puranih, črnih petkih in vseh drugih neumnostih, s katerimi nas pitajo, lepo povejte, kakšen december bi bil za vas bolj vesel in svetel. In koga raje vidite zvečer pred vrati: soseda v uniformi in s pihalnikom ali »komšijo z boco vina«?