Skrivnosti zmaja v Spodnji Šiški

Po legendi sta brata Kosler pred povodnjo, ki je v Ljubljani pogasila ogenj dotlej nepremagljivih zmajev, pred smrtjo rešila obnemoglega zmajevega mladiča in ta jima je pokazal najbistrejše vodne izvire. Iz njih so v Spodnji Šiški začeli variti pivo in to so počeli vse do lani, ko so proizvodnjo po več kot 150 letih preselili v pivovarno v Laškem, kjer z novimi investicijami nastaja ena večjih pivovarn Heinekena v regiji. Redko kdo ve, da se za Unionovo stekleno kocko ob eni najprometnejših ljubljanskih vpadnic še vedno skriva del stare pivovarne, sladarna, ki je razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Pivovarstvo je ena najstarejših delujočih industrij v Sloveniji, industrijski kompleks Koslerjeve pivovarne – v Pivovarno Union so jo preimenovali šele leta 1909 – je bil zgrajen v letih 1866 in 1867 v okviru posesti Cekinovega gradu med Celovško cesto in gorenjsko železniško progo.

Posest so kupili Johann, Josef in Peter Kosler ter njihova polsestra Maria Obresa po smrti očeta, enega najbogatejših Kranjcev, ki je kot reven krošnjar obogatel s trgovino z južnim sadjem in ustanovili pivovarno. Začetna zmogljivost pivovarne, ki je zaposlovala okoli trideset delavcev in skoraj dvajset hlapcev in voznikov, je bila 50.000 veder piva, ki so ga zaradi neposredne bližine železnice zlahka prodajali vse do Trsta, Hrvaške in Zgornje Koroške.

Že nekaj let zatem so v Trstu prejeli zlati medalji za kakovost, vmes tudi na Dunaju, pivovarska akademija v Wormsu pa je v začetku 80. let 19. stoletja za zasluge na področju pivovarstva posmrtno odlikovala Petra Koslerja, sicer pravnika, geografa in politika, ki je najbolj znan po prvem zemljevidu slovenskih pokrajin.

Arhitektura prvotne pivovarne je navzven izražala estetiko mestne stavbe, notranjost pa je bila podrejena industrijski dejavnosti. FOTO: arhiv pivovarne

Po stečaju jo je kupila nova generacija iste družine

Toda prav to desetletje je velika konkurenca pivovarn v južnem delu avstrijskega cesarstva povzročila padec prodaje piva in pivovarna je zaradi neodplačila posojila pristala v stečaju, leta 1894 so jo kupili pripadniki mlajše generacije Koslerjev. Leta 1909 se je preoblikovala v Delniško družbo Union ter začela prevzemati manjše bližnje in bolj oddaljene pivovarne, sredi 20. let je postala edina industrijska pivovarna na ozemlju današnje Slovenije; v letu 1939, denimo, se je tedaj že Pivovarna Union ponašala že z zmogljivostjo 180.000 hektolitrov piva.

Po vojni je bila nacionalizirana, v drugi polovici 60. let so opustili lesene sode in obnovili pivovarno z novimi varilnico, vložno kletjo in polnilnico, desetletje zatem je zrasla nova upravna stavba, staro pa so podrli, opustili so tudi sladarno in leta 1986 v njenem tretjem nadstropju prikazali svojo zgodovino v Pivovarskem muzeju.

Leta 1909 se je Koslerjeva pivovarna preoblikovala v Delniško družbo Union, sredi 20. let je postala edina industrijska pivovarna na ozemlju današnje Slovenije. FOTO: arhiv pivovarne

V začetku 90. let je proizvodnja že presegla milijon hektolitrov, uvedli so tudi prvo blagovno znamko brezalkoholnih pijač Sola. Sredi novega milenija se je končala tako imenovana pivovarska vojna – Pivovarna Laško je postala večinska lastnica svoje največje tekmice, leta 2016 se je Union združil v Pivovarno Laško Union ter prešel pod okrilje Heinekena.

Stavba z meščansko podobo

Na Pivovarniški 2 je še vedno sedež podjetja Pivovarna Laško Union z zaposlenimi v skupnih službah, proizvodnja brezalkoholnih pijač ter maltov in radlerjev, skladišče z logistiko, pivnica ter muzej (Union Experience), z začetkom prihodnjega leta pa bodo ostali le še sedež podjetja, logistika, pivnica in muzej ter okoli več kot sto zaposlenih.

Po besedah direktorja Pivovarne Laško Union Zooullisa Mine se s tem na pomembni lokaciji med Šiško in mestnim središčem odpira nova priložnost, ne samo za zgraditev mestne pivovarne, ampak še za marsikaj drugega. Pri napovedani novi podobi območja, velikega za štiri Trge republike, kot prioritete naštevajo vključitev prebivalcev oziroma lokalne in tudi poslovne skupnosti, potrebe lastnikov ter zaščito dediščine znamke Union.

En njen del je od leta 2015 tudi uradno zaščiten, to je zgradba sladarne iz leta 1932 ob Ruski ulici na križišču s Celovško cesto, ki je bila že ob zgraditvi avtomatizirana in se je ponašala z zmogljivostjo 300 vagonov slada na leto, danes pa je pomemben in arhitekturno nespremenjen del prvotnega celovito zasnovanega industrijskega kompleksa.

To je bilo desno krilo prvotne pivovarne, ki ga je sestavljala še osrednja zgradba, kjer se je nahajala varilnica, nanjo sta bili zadaj prislonjeni strojnica in kotlarna s parnim strojem, ter levo krilo. V njem sta bili vrelna klet in hladilnica, na katero so neposredno mejile vlažne kleti z ledenicami. Dobro ohlajeno pivo je pred prihodom hladilnikov pomenilo veliko konkurenčno prednost. V levem krilu je bila še sodarna s skladiščem sodov. Pivovarna je imela še različne delavnice, pisarne, skladišča in stanovanjske prostore.

Konec 70. let so dobili novo polnilnico z novo avtomatsko linijo z zmogljivostjo 80.000 steklenic na uro. FOTO: Marjan Ciglič

Kot je bilo zapisano v utemeljitvi ob razglasitvi statusa kulturnega spomenika lokalnega pomena, arhitekturno oblikovanje prvotne pivovarne navzven izraža karakter oziroma estetiko mestne stavbe, notranjost pa je podrejena funkciji industrijske dejavnosti, ki ji je bila stavba v osnovi namenjena.

Med drugim gre omeniti, da ima poslopje sušilnice ohranjen zanimiv prezračevalni sistem. Dimniki, imenovani petelini, so v času obratovanja sladarne poskrbeli tako za prezračevanje kot za odvajanje dima. Kovinski nastavki so se obračali z vetrom in s tem omogočali boljše kroženje zraka.

Stavbo pivovarne so zgradili pod vodstvom stavbenika Gustava Tönniesa in po načrtih znanega dunajskega arhitekta Carla Tietza, čigar zavidljiva kariera se je, kot navajajo nemški spletni viri, končala le nekaj let zatem. Na enem izmed njegovih številnih gradbišč se je namreč zrušil zid, ki je pod seboj pokopal osem ljudi, kmalu zatem pa se je v norišnici končalo še njegovo življenje.

Kot je mogoče izvedeti v Unionovem muzeju, je Tietz pri načrtovanju Pivovarne bratov Kosler uporabil najnovejša dognanja v takratni pivovarski tehnologiji na podlagi dolgoletnih izkušenj, ki si jih je pred tem nabral kot arhitekt velike pivovarne v Liesingu pri Dunaju in študije, ki jo je tam izvajal pri uvajanju novosti in izboljšav. »Pri tem je imel proste roke, saj so mu Koslerji kot naložbeniki postavili samo en pogoj. V enoletnem obratovanju je treba proizvesti od 30.000 do 40.000 veder (vedro približno 56,6 litra) piva, pozneje pa bistveno več, in to brez kakršnihkoli motenj proizvodnje.«