Skrivni vrt Thoma Browna

Ameriški oblikovalec Thom Browne je moške že junija poslal na modno brv v pastelnih barvah in krinolinah, na tokratnem pariškem tednu mode pa so v enakem slogu in barvah zacvetele še ženske. Pomešal je vplive modne ikone s konca 18. stoletja Marije Antoanete iz Versaillesa s punkovskimi prvinami, ki so kraljevale v 80. letih 20. stoletja, so ugotavljali modni komentatorji. Njegov skrivni vrt – s suknjiči in korzeti s poudarjenimi rameni, voluminiziranimi krili in hlačami s poudarjenimi boki in pasovi – je bil kot prizor iz kakšnega modnega kraljestva Karla Lagerfelda.

Kljub vsemu temu »ženskemu in ženstvenemu razkošju« je bil prav Thom Browne tisti, in ne televizijska serija Oglaševalci, ki je polikan moški videz znova vrnil v pisarne in na ulice ter v zadnjih petnajstih letih najbolj drastično spremenil moško modo – z moško obleko. Klasične obleke iz sredine 20. stoletja je skrčil, suknjiče zožal in hlače skrajšal nad gležnji.

In to šest let, preden so se gledalci lahko navduševali nad urejenim videzom Dona Draperja, Rogerja Sterlinga, Berta Cooperja ali Peta Campbella iz slavne (televizijske) oglaševalske agencije Sterling Cooper. Brownove na sveže ukrojene obleke so sprva šokirale modni svet, zatem so postale mainstream. In to celo tako zelo, da je od konca lanskega avgusta znamka Thom Browne v večinski lasti in portfelju italijanskega luksuznega »poslovnega imperija« Ermenegildo Zegna, s čimer so, kot so poudarjali ob prevzemu, ponudbo obogatili z linijo za mlajšo generacijo.


 

Očetove obleke

Navdušenje nad moško »uniformo«, ki jo je Browne naposled prilagodil novim časom, sega še v otroštvo, k njegovemu očetu odvetniku Jamesu (tudi mama je bila odvetnica), tipičnemu Američanu, ki je nosil klasične obleke in klasične čevlje. Prve obleke, ki jih je izdelal, so bile prav za očeta, je povedal za Vogue. Študiral je poslovne vede, v študentskih letih je tekmoval tudi v plavanju, potem pa se po diplomi leta 1988 preselil v Los Angeles.

Infiltriral se je v tamkajšnjo kreativno sceno, delal pri modnemu oblikovalcu Johnsonu Hartingu, kjer je preoblikoval vintidž oblačila, hkrati pa se tako kot mnogi v mestu angelov spogledoval z morebitno igralsko kariero. Končal je z nastopi – v oglasih, kar pa je korenito poseglo celo v njegovo ime. Če je želel postati član združenja televizijskih in filmskih igralcev (Screen Actors Guild), si je moral spremeniti ime, saj je bil Tom Browne že zaseden. »Tako sem se za mojo člansko izkaznico SAG spremenil v Thoma. Neverjetno, ne?« je lani razkril za Vogue.


 

V začetku milenija na svoje

Kljub temu da je bil brez formalne oblikovalske izobrazbe, je leta 1997 odšel v New York, da bi si ustvaril kariero v modni industriji. Med drugim je delal kot prodajalec pri Giorgiu Armaniju, potem kot oblikovalec pri kanadski znamki Club Monaco, ki je konec 90. let prešla pod okrilje korporacije Ralph Lauren, potem pa je v začetku milenija štartal na svojem.
Obleke je naprej prodajal iz svojega stanovanja, potem je odprl majhno trgovino v newyorškem predelu, ki je slovel po mesnicah oziroma pakiranju mesa, a je bila bolj kot ne vselej zaprta, saj je bil deček za vse. Obleke, ki so jih šivali v Long Islandu, je v trgovino vozil kar sam, na etikete, všite v suknjiče, pa lastnoročno vpisoval ime znamke »Thom Browne, New York«. Njegove kolekcije pa so se širile tudi z več udobnejšimi kosi, med drugim s puloverji s kapucami.

Že leta 2005, leto zatem, ko je predstavil svojo prvo linijo konfekcije, je bil nominiran za nagrado sveta ameriških modnih oblikovalcev (CFDA) in Vogue Fashion Funda, eno najpomembnejših nagrad za perspektivne ameriške oblikovalce. Leta 2006 jo je tudi zares prejel; kot oblikovalec leta za moško modo (tako kot tudi v letih 2013 in 2016). Kmalu je sledila nagrada za oblikovalca leta revije GQ, zatem še druge. Znan je postal tudi po tem, da je zarezal v tradicijo moških srajc, ko jim je oblikoval majhne in okrogle ovratnike in naposled opravil celo z button down, zgodovinskimi gumbki na ovratniku, tedaj 190 let starim izumom Brooks Brothers, na katere so prisegali od Johna F. Kennedyja do Giannija Agnellija.

Čeprav je že v tem času oblikoval prve kose za ženske znotraj prestižnejše linije Black Fleece znamke Brooks Brothers, kot prva prava ženska kolekcija šteje tista za pomlad 2011, in tako kot pri moški modi je tudi v ženski na novo reinterpretiral klasičen slog ter dodal prepoznavne detajle: obleke, suknjiče in hlače v klasičnih ameriških barvah rdeči, modri, beli, tu in tam z njegovimi značilnimi trakovi. Rdeče-belo-modri trak, za katerega je našel navdih v trgovini za pozamenterijo Mobuka na 38. ulici na Manhattnu, je postal tako rekoč njegov podpis.


 

Odločilen plašč obleka Michelle Obama

Toda za večino Američanov je bilo ime Thom Browne kljub vsemu precej neznano, dokler se ni ameriška prva dama v njegovem plašču obleki pojavila na drugi moževi predsedniški inavguraciji januarja 2013. Prav ta obleka ima še danes posebno mesto v oblikovalčevem spominu, čeprav je Michelle Obama oblekel tudi za mnoge priložnosti. Kot je lani izjavil za Vogue, je pri njenem videzu za predsedniško zaprisego sledil prepričanju, da ji obleka zagotovi, da bo videti tako močna, zanimiva kot tudi pomembna – torej vse to, kar je tudi zares bila. »To je vse, kar sem si želel. Ni mi bilo mar, da bi bil to modni trenutek, pomembno mi je bilo, da je oblečena v tisto, kar ji pristoji. To sem tudi zares opazil, ko se je sprehodila z možem predsednikom. Bila je videti tako močna, feminilna, tako kul. Marsikaj me je pri tem razveseljevalo,« je razkril in med drugim dodal, da tudi do aktualne prve dame Melanie Trump goji enako spoštovanje. Ne zadržkov, kot jih imajo nekateri drugi njegovi stanovski kolegi.

Ženska moda je že predlani predstavljala tretjino posla te znamke, ocenjenega na okoli 90 milijonov evrov, toda kot je Thom Browne dejal za Financial Times, je kljub temu, da je zabavna, tudi mnogo večji izziv. »Toliko vsega je že bilo. Pri moški je lažje, saj če vse skupaj le malo spremeniš, je že veliko.« Toda posla že desetletje ne zmore več sam. Leta 2009 je njegovo prihodnost zagotovil s prodajo večinskega deleža japonski znamki oblačil Cross Company, poznejšemu Stripu, ki jo je pozneje prodala Sandbridge Capitalu in ta lani avgusta družbi družine Zegna. Toda Browne ostaja na položaju kreativnega direktorja in je poleg družine Zegna edini delničar svoje znamke.
 

Torbica po ljubljencu

Lani so v Voguu popisali tudi mnoge njegove osebne posebnosti – poleg spremembe imena. Rad pije šampanjec, najraje znamke Krug, vsak večer si privošči nekaj kozarčkov. S partnerjem Andrewem Boltonom, kustosom kostumografskega inštituta Metropolitanskega muzeja v New Yorku, nad katerim bedi slavna urednica ameriškega Vogua Anna Wintour, sta med drugim občudovalca klana Kardashian-Jenner. Po Brownovih besedah je fascinantno, kako so članice te družine ustvarile same sebe, ne glede, ali je to komu všeč ali ne. Četudi sam ravno ne ceni njihovih trženjskih in izumetničenih plati, so ustvarile nekaj zelo posebnega, posel iz samih sebe, kar označuje za čudovito.

Ne samo, da se Browne oblači v obleke, kakršne kreira. Tudi njegova torba Hector v obliki jazbečarja je nastala po stasu in imenu njegovega ljubljenca, pa tudi vse trgovine so opremljene tako, kot je videti Brownova pisarna ali njegov dom. Izčiščeno, minimalno in tudi malce posebno.

Ali kot je dejal za nasvet mladim oblikovalcem za najslavnejšo modno revijo na svetu: »Najpomembnejša stvar je, da si do sebe iskren. To pa ne moreš biti, če želiš zaslužiti. Zveni poenostavljeno, toda če se v nekaj podaš, da bi zaslužil, padeš v komercialno past in ne ustvarjaš zanimivih stvari. Tako je treba že na začetku postaviti temelje, kdo si in kaj želiš, to pa mora zelo osebno in intimno.«