»Od nekdaj sem bil tesno povezan z naravo, že v mojem otroštvu smo veliko hodili na izlete v naravo. Tam vselej najdeš mir, narava te sprosti, fotografija pa je krasna spodbuda, da se tja odpraviš še večkrat. V vsako zvrst fotografije je treba vložiti trud, pa tudi srce, a pri krajinski fotografiji si povsem odvisen od tega, kakšne razmere ti narava nameni. Včasih so odločilne minute, da ujameš tisto, kar si si zamislil,« pripoveduje fotograf Jaka Ivančič.

Krajinska fotografija je tista, po kateri je najbolj prepoznan, njegove čarobne podobe Slovenije so do začetka septembra na ogled na Ljubljanskem gradu.

Čeprav za različne institucije in organizacije, tudi občine ustvarja tudi druge zvrsti – od portretov do arhitekturne in turistične fotografije – imajo nekateri njegovi izjemni krajinski posnetki celo posnemovalce. Večina jih je nastala za užitek, za njega samega in med sprostitvijo v naravi, marsikateri povsem nepričakovano.

In obratno, toda včasih si je mnogo bolj gnal k srcu, ko se je nekam odpravil, potem pa se stvari niso sestavile v zgodbo, ki jo je želel in pričakoval. Najbolj ga vznemirjajo prebujanje pomladi, zimski dnevi z veliko sveže zapadlega snega in nekaj tistih jesenskih, v katerih se spremeni barva listja in macesnovih iglic, kar so v resnici zelo kratki trenutki.

Jaka Ivančič v naravi vselej najde mir, narava ga sprošča, fotografijo pa izpostavlja kot krasno spodbudo, da se tja odpravi še večkrat. FOTO: Arin Rapuš

Pa je v Sloveniji, podobam katere je posvečena aktualna razstava Jaka Ivančič: Slovenija: Simfonija razgledov, že posnel vse, kar mu je ukradlo pozornost? »Mislim, da ima Slovenija še veliko pokazati, veliko je še neodkritega. Tudi sam imam še kar nekaj idej na seznamu, že večkrat sem jih poskušal uresničiti, a za marsikatero je na voljo le nekaj trenutkov oziroma dni na leto,« pravi, razkriti pa jih noče.

Poleg nekaterih slovenskih motivov so na njegovem seznamu še mnoge dežel, ki bi jih rad obiskal, med drugim Peru, Patagonija, Bolivija, Čile, Kanada, kot zelo neodkrit se mu kaže Balkan, predvsem Bosna in Hercegovina ter Črna gora, tudi Dolomiti ..., našteva.

Tudi sam priznava, da je vprašanje, kje je meja dopustne računalniške obdelave, je pa treba vedeti, poudarja, da gre danes skoznjo vsaka profesionalna fotografija. Sam jo uporablja le za to, da je podoba fotografiranega takšna, kot jo je videlo njegovo oko.

»Na fotografijo ne dodajam oblakov, barčic ali galebov, ki jih ni bilo, jo pa denimo, posvetlim, poudarim sence, kontraste, povečam ostrino, mehkobo,« našteva, kar se mu zdi še dopustno. Opominja tudi, da se denimo danes še da prepoznati, kaj je ustvaril človek in kaj umetna inteligenca (UI), a prihodnost je glede tega veliko bolj nepredvidljiva. A ker UI deluje na podlagi učenja iz tistega, kar že obstaja, nečesa povsem novega vendarle ne bo mogla ustvariti. Tako da je primat še vedno v človeških rokah, je prepričan.

Koper, Čevljarska ulica FOTO: Jaka Ivančič

Koper, Čevljarska ulica

»To je moja fotografija Kopra, ki mi je bila všeč, ko je nastala in je še danes ena mojih najljubših. Zdi se mi posebna, saj odpira malo bolj nevsakdanji pogled na Koper – skozi Čevljarsko ulico, ki pelje z glavnega Titovega trga proti morju,« pravi. Kot razkriva, je ta večerni vrvež posnel s koprskega zvonika. V tistem času, bilo je leta 2013, je sodeloval s koprsko občino in med drugim dobil tudi ključe zvonika. Ta fotografija bi drugače stežka kdaj nastala, saj mestni stolp zapira vrata že ob sončnem zahodu, njemu pa je uspelo ujeti podobo dela mesta, ko je nanj že legal mrak. »Iskal sem prav te trenutke malo po sončnem zahodu, ko je na strehah že zelo malo svetlobe, na nekaterih pa se v tej tako imenovani večerni modri svetlobi (blue hour), v času mraka, še odbija od njih,« pojasnjuje.

Viadukt

Vidukt FOTO: Jaka Ivančič  

Če je na Ljubljanskem Barju, v Polhograjskih dolomitih in na Bledu kar pogosto megla, na primorskem koncu ni tako. Še največkrat tamkajšnje kraje objame konec decembra ali v začetku januarja, in takrat je priložnost za fotografsko akcijo, se mu zdi. Ivančič je že prej velikokrat fotografiral črnokalski viadukt, ki ga s poudarjenim zavojem vidi kot atraktivno potezo v pokrajini, a njegovo podobo si je želel ujeti prav takšno, ki mu je naposled uspela. »Sam imam do tja deset minut vožnje, in lokalci se, ko vidimo dobro priložnost, usedemo v avtomobil in gremo. Tedaj se nas je usedlo nekaj fotografskih kolegov in bili smo prvi, ki nam je uspelo ujeti črnokalski viadukt ob taki večerni modri svetlobi. Za fotografijo sem prejel kar nekaj nagrad na natečajih. Pogosto vidim, da nas marsikdo poskuša posnemati in poustvariti to podobo, marsikdo pa je prepričan, da je fotošopirana,« o tem, da je videti skoraj neresnična, doda fotograf.

Pomladni pogled s poti na Polhograjsko grmado

Pomladni pogled s poti na Polhograjsko grmado FOTO: Jaka Ivančič

Pred petimi leti je sodeloval pri projektu Turizma Ljubljana, pri katerem so želeli predstaviti pohodniške poti v okolici Ljubljane. »To je pot, ki vodi iz Polhovega Gradca proti Polhograjski Grmadi, mimo cerkvice, tik pred vrhom je še ta domačija. Zanimivo je, da se mi je po objavah na družbenih profilih oglasilo dekle, ki je dejalo, da je na fotografiji njena rojstna hiša in da se mi zahvaljuje, kako lepo sem jo ujel. Zdaj živi nekje v tujini,« pravi Ivančič.

Javornik, odet v ivje

Javornik, odet v ivje FOTO: Jaka Ivančič

»Za to fotografijo se je še Arne Hodalič čudil, da se ob pogledu nanjo sprašuje, ali je to res mogoče,« v smehu pravi sogovornik o prizoru z Javornika, ki se dviguje nad Črnim vrhom oziroma Vipavsko dolino. Tu je pogosto vetrovno, tistega dne pa je bilo malo nad 0 stopinj Celzija in ivje se je v megli počasi nabiralo v smeri, kot je pihal veter. »Zato je jasno zaznati, v katero smer je pihal veter, zaznati ga je skozi drevesa. Tudi za ivje mora biti pravšnja temperatura, da je slika pridobila še globino, sem v kader postavil človeka, sebe, naredil sem avtoportret,« dodaja.

Bled

Bled FOTO: Jaka Ivančič

Fotografija zimske podobe Bleda je nastala pred šestimi leti in po izboru revije National Geographic je med 50 najboljšimi fotografijami leta 2018, bila je tudi naslovna fotografija članka, ki je povzemal ta izbor. »Zanjo sem prejel kar nekaj priznanj, to pa je že samo po sebi eno največjih,« je poudaril.

V zadnjih letih je vse manj snega, zato je treba izkoristiti, kadar ga narava podari, in tu se je poklopilo več stvari, ugotavlja. Ker živi na Obali, je po noči, v kateri je snežilo, na pot proti Bledu krenil že ob 4. uri zjutraj, da bi bil tam vsaj uro pred sončnim vzhodom. »Pomežik sončnih žarkov, ki sem ga ujel, je trajal morda dve, tri minute, potem pa se je spet zoblačilo. A sem ravno ujel, kako so se barve jutranjega sonca razlile na jezero in sneg. Ko zasneži pokrajino, je najlepša takrat, preden sneg popada z dreves. Če upoštevamo vse, kar sem naštel, taka fotografija res ne nastane zlahka.«

Izola z Alpami

Izola z Alpami FOTO: Jaka Ivančič

Tudi za to magično, čarobno fotografijo Izole z zasneženimi Alpami v ozadju marsikdo meni, da je fotošopirana oziroma zmontirana, a kot poudarja sogovornik, je povsem realna podoba tistega dne, ko je burja močno spihala ozračje in tako za morjem izpostavila Julijske Alpe, Triglav in Dolomite. »Uporabil sem 400-milimetrski objektiv, ki je močno približal tako mesto Izolo kot hribe. Uspele pa so mi tudi fotografije Pirana s Triglavom v ozadju, za katere prav tako marsikdo meni, da so zmontirane,« razlaga. Ena teh je uporabljena na pločevinki laškega piva s kristali soli.