S črnim rolsrojsom na čaj ali kaviar

Franc Petrič, zastopnik graške pivovarne Puntigam v deželi Kranjski, je bil precej premožen ljubljanski meščan s stalnim naslovom na Cesti Marije Terezije (današnji Gosposvetski). Leta 1907 si je za svojo družino s štirimi otroki omislil še počitniško hišo na podeželju. Kupil je hišo ob Gameljščici v Gameljnah ter v enem letu toliko vložil vanjo, da so jo tudi v zemljiški knjigi uradno vpisali kot vilo. In odtlej se skorajda ni spreminjala, v krajevnem spominu pa je ostala znana kot ruska dača. Ruska podeželska hiša.



Petrič je bil precej znana osebnost, saj je o njem večkrat poročalo dnevno časopisje. »V liberalnih časopisih so ga obravnavali kot prikritega klerikalca, pisali, da je imel celo 2000 kron prihodka na mesec, kar bi bilo zelo veliko denarja, danes bi bilo to kakšnih 10.000 evrov. Ko je daroval 20 kron za Glasbeno matico, se je to časnikarjem vsekakor zdelo vredno omembe. Poročali so še, kako je zlorabil službeni avto, da je z njim po Beli krajini agitiral za klerikalce, pa tudi, da je bil vpleten v ustanavljanje javne hiše v Ljubljani, proučeval je namreč, ali ne bi tega naredila kar klerikalna stranka. V slovenskem listu, ki je izhajal v ZDA, so pisali celo o tem, kakšnega jelena da je uplenil,« je zdajšnji lastnik dače dr. Aleš Musar, partner in investicijski menedžer v družbi STH Management, povzel, kaj zanimivega so izbrskali v ducat člankih s preloma stoletja o lastniku, ki je najbolj zaznamoval hišo v njeni skoraj 130-letni zgodovini. Med prvo svetovno vojno, leta 1915, je nesrečno končal življenjsko pot na Suhem bajarju, vojaškem strelišču v Ljubljani. »Aretiran je bil, ker naj bi Italijanom izdal podatke o premikih domače vojske po Kranjski, zato je bil po kratkem postopku obsojen na smrt z obešenjem, nato pa pomiloščen na ustrelitev. Pozneje je bil habilitiran in vdovi so vrnili odškodnino za zaplenjeno hišo,« je še dodal sogovornik.



​Hiša, ki je do konca 20. let razmeroma hitro menjala lastnike, je bila nadaljnjih več kot devetdeset let v lasti treh družin, nazadnje Bergantovih iz neposredne soseščine. Po letu 2005 je prehajala iz portfelja v portfelj različnih podjetij in teh enajst let, dokler je na dražbi ni kupil aktualni lastnik Aleš Musar (oziroma njegovo podjetje Ruska dača), bolj kot ne propadala. »Za nas pa je bila srečna okoliščina, da smo dobili nepremičnino, ki je po Petričevi dograditvi in obnovi doživela tako malo večjih posegov in je konstrukcijsko ostala v zelo originalnem stanju,« je povedal lastnik nepremičnine, ki jo je leta 2011 ljubljanska mestna občina razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena. Ob razglasitvi so v uradni list zapisali, da je leseno vilo ob potoku Gameljščica zgradila ruska priseljenska družina, vendar je natančnejše proučevanje pokazalo, da je bil prvi lastnik parcele Blaž Černe, ki je prvotno hišo zgradil med letoma 1880 in 1882. Je pa vilo po prvi svetovni vojni kupil Konrad Koribus Daškovič, poročen z Nadino Isajevo, verjetno Rusinjo. Ko sta jo nekaj let zatem prodala in odšla v Švico, naj bi tudi tam zgradila podobno vilo. To pa je očitno bolj ali manj vse, kar jo morebiti zgodovinsko povezuje z Rusijo, četudi je še danes prepoznavna po imenu počitniške hiše, ki se je uveljavila kot darilo ruskega carja lojalnim vazalom že pred stoletji (tudi poimenovanje izvira iz glagola dati), tradicijo pa je gojila tudi komunistična elita v Sovjetski zvezi.


 

Vlaganje v dediščino se splača

Poleg tega da je Musarja hiša »povsem potegnila«, je bil nakup tudi premišljena poslovna poteza, s katero, kot poudarja, bi rad pokazal, da se vlaganje v kulturno dediščino izplača, četudi so oprijemljivi rezultati opazni šele čez čas. »Pred leti smo sodelovali kot zunanji svetovalci pri pripravi projekta turistične ponudbe za Lipsko pećino, znano kraško jamo iz črnogorske zgodovine, ki ni niti največja niti najlepša. Je pa le štiri kilometre oddaljena od Cetinja, in za uspešno obuditev naravne ali kulturne dediščine je lokacija odločilna. Eno je narediti ambient in zgodbo, drugo pa privabiti ljudi. Ruska dača na obrobju glavnega mesta sodi tudi med prioritete ljubljanskega turizma, ki se trudi razpršiti množice turistov iz središča v neposredno okolico. Njena ponudba –​ petzvezdično doživetje – pa bo precej edinstvena, saj bo zgodba iz meščanske kulture. Na ogled imamo veliko podeželske etnografije, gradove in cerkve, meščanske kulture pa kot da se sramujemo,« je poudaril.



Petričevemu času primerno so vilo, ki ni premogla niti enega kosa opreme ter je bila celo brez stopnišča, tudi opremili. So pa restavratorji konservatorji pod 15 plastmi zidnih barv odkrili stenske, večinoma šablonske poslikave, ki nakazujejo obdobje secesije, in jih rekonstruirali po posameznih sobah. »V zasebnih vilah iz tega časa so za vedno šle v pozabo mnoge poslikave, ki so bile zelo značilne za to obdobje. V tej hiši pa nismo naleteli le na geometrijske in cvetlične vzorce, temveč nas je prijetno presenetila tudi redka figuralna motivika, ples otrok. To originalno poslikavo smo restavrirali, preostale pa večinoma rekonstruirali,« je povedala Damjana Pediček Trseglav, odgovorna konservatorka v ljubljanski območni enoti zavoda za varstvo kulturne dediščine. Stensko okrasje skupaj z obnovljenimi lesenimi kasetnimi stropovi se zdaj v eno zgodbo sestavlja s kosi opreme iz tega časa, ki jih je lastnik kupil na dražbah v Avstriji, Nemčiji, Italiji in Angliji. Kot pravi, kosi pohištva ne dosegajo pretresljivih cen, a so precej velik logistični zalogaj. Najbolj ponosen je na umetnini, ki sodita v slovensko zapuščino, in sicer sliko Vilinski ples Mihaela Stroja, avtorja slavnega portreta Luize Pesjakove, ki visi v Narodni galeriji, ter upodobitev Tivolskega parka Antona Karingerja. »Ta slika iz sredine 19. stoletja ni bila nikoli v Ljubljani, se je pa pojavila pred dvema letoma na dražbi na Dunaju in mi smo jo kupili,« je dejal sogovornik. Ne skriva, da so zanju odšteli po okoli 15.000 evrov.
 

Kot na cesarskem banketu

Status kulturnega spomenika narekuje, da mora biti dostopen javnosti, pri čemer Musar poudarja, da bo hiša v celoti namenjena javnosti. Pred dvema tednoma so v njej gostili vsakoletni Dan četrtne skupnosti Šmarna gora, takrat si jo je ogledalo okoli 230 obiskovalcev, v prihodnje se bodo te trudili privabljati tudi z dostopnimi cenami. Na vrtu, katerega odprtje napovedujejo v juliju, si bo kavo mogoče privoščiti za okoli 1,5 evra, obiskovalce bodo po hiši vodeno popeljali za okoli 7 evrov, kolikor računajo za ogled svojih zbirk tudi druge kulturne institucije. Preostala ponudba je bolj nišna, a prav tako s primerljivimi cenami, kot jih dosegajo butični paketi za posebne priložnosti.



Od jeseni bo v dačo mogoče priti na cesarsko večerjo, tam jih bo v vlogi gostitelja Franca Petriča sprejel dramski igralec Jernej Kuntner, na večerji s šestimi hodi pa bodo postregli z jedmi z večerje, ki so jo pripravili ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa 2. decembra 1908 v Ljubljani. Jedi, kakršna je bila denimo štajerski kopun, je etnolog dr. Janez Bogataj rekonstruiral po receptih iz tistega časa. Za zdaj razkrivajo še, da bodo stregli na stoletje starih starinah, v Meissnovem servisu in kozarcih, ki bi si jih v svojem času lahko izbrala zakonca Franc in Marija Petrič. Takšna večerja po scenariju Jerneja Dirnbeka s predstavitvijo obdobja prvega desetletja 20. stoletja in dače bo stala okoli 100 evrov na osebo. Hišo bo mogoče najeti za različne dogodke in priložnosti, tisti, ki bi v njej želeli tudi prespati, pa bodo skupaj z butlerjem, ki bo gostom ves čas na voljo, za to odšteli blizu 1000 evrov. Za obdarovance oziroma takšne ali drugačne jubilante bi utegnilo biti zanimivo darilo za okoli 300 evrov – v dačo priti na čaj ali na kaviar, do tja pa se pripeljati v črnem rolsrojsu phantom VI, ki so ga pred skoraj pol stoletja za službeno rabo izdelali po željah britanske princese Aleksandre, sestrične aktualne vladarice Združenega kraljestva Elizabete II.

Vsa ponudba Ruske dače se vrti okoli Rusije, zato je istoimensko podjetje tudi eden od naslovov za turistična potovanja v to državo, kar dokazuje, da se kulturna dediščina lahko z zgodbo širi veliko dlje od arhitekturne dediščine.