Reševalni paketi in načrti za ogrožene živali

Znameniti avstralski vrečarji, žive plišaste igračke, so ena od ikon avstralske favne, pa vendar od leta 2012, ko so bili razglašeni za ranljivo vrsto, nobena od avstralskih vlad ni sprejela nacionalnega načrta za izboljšanje statusa vrste. Vlada premiera Scotta Morrisona je zdaj napovedala tudi tega. Načrt bo opredelil ključne grožnje za koale in ukrepe za preprečitev njihovega izumrtja. Že leta 2020 je bila v parlamentarnem poročilu Novega Južnega Walesa podana ocena, da bodo koale v tej zvezni državi izumrle do leta 2050, če vlada ne bo sprejela nujnih ukrepov za zaščito njihovega habitata.

Uspešen je vzrejni program velikih pand. V naravi bi en mladič umrl, v ujetništvu pa zanj poskrbijo človeški nadomestni starši, preoblečeni v pande. FOTO T. Flach/Pandas International

Koale ogrožajo uničevanje in preoblikovanje njihovega gozdnega življenjskega prostora zaradi širjenja človekovih dejavnosti, suša, bolezni, dodatno pa so jih zdesetkali gozdni požari v letih 2019 in 2020, posledica podnebnih sprememb, ki Avstralijo spreminjajo v goreči kontinent. Rdeči seznam Mednarodne zveze za ohranjanje narave (IUCN), ki je status koal nazadnje posodobil leta 2014, te še vedno uvršča med ranljive vrste. Ob vzhodnih obalah Avstralije živi od 100.000 do 500.000 odraslih živali.

Barometer življenja

IUCN je nekakšen barometer življenja, ki vsebuje popis ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Podaja informacije o stanju, geografski razširjenosti, velikosti populacije, habitatih, vzrejni oziroma vzgojni stopnji in dejavnikih ogroženosti. Namen seznama je seznanjati zakonodajalce in širšo javnost z nujnostjo ohranjanja narave ter zmanjševati stopnjo izumiranja.

Ob zadnji posodobitvi rdečega seznama septembra lani so prišle dobre vesti za tune; štiri vrste, ki jih komercialno lovijo, so si opomogle zaradi doslednega upoštevanja regionalnih ribolovnih kvot v zadnjem desetletju. Slabe napovedi pa so za morske pse in komodoškega zmaja. Zaradi pretiranega lova izumrtje grozi 37 odstotkom od 1200 vrst morskih psov.

Ena največjih naravovarstvenih zgodb o uspehu je program vzreje iberskih risov v ujetništvu. FOTO Victor Fraile/Reuters

Izguba habitata, čezmerna izraba in nezakonita trgovina desetletja redčijo svetovne populacije divjih živali, podnebne spremembe pa so nova neposredna grožnja, navajajo pri IUCN. Podnebne spremembe še zlasti ogrožajo prihodnost živalskih in rastlinskih endemitov, ki živijo na otokih ali vročih točkah biotske raznovrstnosti. Komodoški zmaj, endemit Indonezije, živi le v narodnem parku Komodo, ki obsega skupino otokov, ter na otoku Flores. Njegov varstveni status se je poslabšal iz ranljive v ogroženo vrsto. Naraščanje temperatur in dvigovanje morske gladine bo v naslednjih 45 letih zmanjšalo habitat tega največjega kuščarja za najmanj tretjino. Medtem ko je populacija v narodnem parku stabilna in dobro zaščitena, zmaje na Floresu ogroža krčenje življenjskega prostora zaradi širjenja človekovih dejavnosti.

Uspeh za iberske rise
in velike pande

Ko prebiramo zgodbe o aktualnem množičnem izumiranju vrst, ni težko ugotoviti, da je človek, bodisi neposredno bodisi posredno, prek posledic svojih dejanj, glavni krivec zanj. Kakor da bi hoteli prevzeti nase vso odgovornost za genocidno naravo človeške vrste, predani posamezniki nekatere kritično ogrožene vrste poskušajo rešiti za vsako ceno. Najbolj skrajen, a hkrati tudi navdihujoč je primer reševanja severnih belih nosorogov, ki jih zastopata le še dve predstavnici vrste, obe samici, nobena od njiju ne more imeti mladiča po naravni poti. Mednarodni konzorcij znanstvenikov in naravovarstvenikov vrsto poskuša rešiti z ustvarjanjem zarodkov severnih belih nosorogov, ki bi jih donosile nadomestne matere, sestrične južne bele nosoroginje.

Uspešen je vzrejni program velikih pand v ujetništvu z izpustom živali v naravno okolje, ki poteka po programu »politike dveh otrok«. Strokovnjaki z umetno oploditvijo dosežejo, da imajo pande dvojčke. V naravi bi en mladič umrl, v ujetništvu pa zanj poskrbijo človeški nadomestni starši, preoblečeni v pande. Kitajska ustanavlja nove rezervate za pande, plačuje kmetom, da kmetijske površine spreminjajo v gozdove bambusa, veliko denarja prispevajo tudi mednarodne naravovarstvene organizacije. Julija lani je Peking oznanil, da pande niso več ogrožene. V naravi živi nekaj čez 1800 živali, v ujetništvu 633.

Ena največjih naravovarstvenih zgodb o uspehu je program vzreje iberskih risov v ujetništvu, s katerim so kritično ogroženo vrsto povzdignili med ogrožene. Velike mačke, ki so živele v Španiji in na Portugalskem, je najprej zdesetkal lov, zatem še populacijski zlom njihovega glavnega plena, zajcev, danes pa jih ogrožajo izguba habitata – gozdovi plutovcev, ki so bili idealno lovišče, se zaraščajo oziroma človek spreminja namembnost teh zemljišč – ter infrastrukturni projekti. Leta 2002 je živelo le še 94 risov, zatem je Španija s finančno pomočjo EU začela izvajati projekt Life+ Iberlince.

Vzrejni program arabskega oriksa velja za prvi vzrejni program živalske vrste v ujetništvu z namenom izpusta v naravo. FOTO Alaja Al Suhni/Reuters

V naravo so doslej izpustili 305 risov, rojenih v okviru vzrejnega programa v ujetništvu. Za boljše preživetje živali so okrepili njihovo plensko bazo, oblikovali koridorje za divje živali in zelene podhode pod avtocestami, na katerih konča veliko risov. Poleg populacij, ki so nastale s ponovno naseljenimi živalmi, so se nove populacije oblikovale tudi naravno. Leta 2020 se je v naravi rodilo 414 mladičev, kar je 30 odstotkov več kot leto prej. V evropskem programu Life Lynxconnect si prizadevajo za oblikovanje novih populacij, s katerimi bi povezali sedanje.

Občutljivemu kakapu
gre bolje

Vzrejni program arabskega oriksa v ujetništvu velja za prvi vzrejni program živalske vrste v ujetništvu z namenom izpusta v naravo. Arabski oriks je v naravi izumrl leta 1972, ohranili so se le osebki v živalskih vrtovih. Z vzrejnimi programi v teh (zlasti v živalskem vrtu v Phoenixu v Arizoni) in zasebnih rezervatih so čredo toliko namnožili, da so že leta 1980 v naravo začeli izpuščati prve živali. Danes v naravi živi dobrih 1200 arabskih oriksov, kar 6000 pa v ujetništvu, večinoma v velikih zavarovanih ogradah v Savdski Arabiji ter Izraelu, Jordaniji, Omanu in Združenih arabskih emiratih. Rdeči seznam IUCN populacijo označuje za ranljivo, vendar stabilno.

O kakapu, edini neleteči papigi, zajetni in nerodni ptici, je Douglas Adams v knjigi Last Chance to See zapisal, da ni le pozabila leteti, ampak je pozabila tudi, da je pozabila leteti, ter da gleda tako, da bi jo človek najraje objel in ji rekel, da bo vse v redu. Ko je pokojni pisatelj leta 1987 obiskal novozelandski otok Codfish​, je tam namreč živelo le še štirideset živali, ni jim kazalo dobro. Danes je kakapo še vedno kritično ogrožen, vendar populacija raste, šteje okoli dvesto odraslih ptic.

Volk se je zaradi večdesetletne zakonske zaščite vrnil v številne evropske države. FOTO  Reuters

Pred prihodom polinezijskih in evropskih naseljencev so kakapi poseljevali celotno Novo Zelandijo, a ljudje so s seboj prinesli mačete in plenilce, mačke, podgane …, ti so papige, ki ne poznajo strahu, skoraj ugonobili. Leta 1998 so 61 preostalih kakapov naselili na tri nenaseljene otoke, na katerih so prej pobili vse plenilce, in populacijo začeli intenzivno spremljati. Čeprav je brez sovražnikov, narašča le počasi. Ptice se parijo samo vsako drugo do peto leto, ko obrodijo sadeži na drevesu rimu, izležejo eno samo jajce, preživetje mladičev je majhno, poleg tega odrasle ptice zadnja desetletja ogroža vnetje kloake.

Vrnitev megafavne v Evropo

Veliko hitreje raste populacija evropskega bizona, ki je skoraj izumrl v začetku 20. stoletja. V petdesetih letih so začeli ponovno vzpostavljati čredo z zgolj 12 preživelimi osebki, ki so jih naselili v narodnem parku Bialowieza. Proste črede so danes še drugod na Poljskem, v Belorusiji, Romuniji, Bolgariji, Nemčiji, Slovaški, Ukrajini, Rusiji in državah ob Baltskem morju. V naravi živi več kot 2500 živali, v ujetništvu pa več kot tisoč. Populacija od leta 2015 raste za 12 odstotkov na leto, težavi pa ostajata parjenje v sorodstvu in nezakoniti lov. IUCN omenja tudi nekonsistentnost upravljanja populacij med državami. Ponekod dovoljujejo odstrel, kar omejuje možnost obnove in širjenja vrste.

Podobna polemika spremlja volka, ki se je zaradi večdesetletne zakonske zaščite vrnil v številne evropske države, čeprav je še daleč od razširjenosti v preteklosti. Rdeči seznam IUCN ga uvršča med najmanj ogrožene vrste, v Evropi naj bi živelo več kot 17.000 volkov. Zaradi tekmovanja za vire, kot jih izrabljajo ljudje (domače živali), je volk marsikje v nemilosti. Brez aktivne zaščite bi se lahko hitro spet znašel med ogroženimi vrstami.