(Pre)vzgoja v karanteni

Prišel si z razglasitvijo epidemije in odredbo o delu od doma. Kot nalašč, da se temeljito spoznamo, navadimo drug na drugega in spletemo tesne vezi. Po predstavitvenem oglasu ob dveh predhod­nih spoznavnih obiskih – tipični sindrom zavetiščnega psa – in evforičnem skoku na zadnji sedež avta sva bila prepričana, da bo šlo bolj gladko, kakor so naju svarili. Že naslednje jutro si porcelanaste zobe zasadil v Boštjanovo podlaket.

Kriva sva bila midva. Nehote sva prekršila pravilo, da te morava umakniti, če je v bližini hrana. A čeprav sva se tega odtlej držala, si v Boštjanovi bližini otrdel in renčal. Ob pozivih k samoizolaciji smo uvedli še interno karanteno. V delovni sobi Boštjan, v jedilnici s tabo pod mizo in nogami, skritimi kot kača, jaz. Priznam, tisti dan sem/sva bila že skoraj odločena, da te vrneva gospodu, pri katerem si bil na prevzgoji.

Kako zelo strah spremeni percepcijo. Pred ugrizom nisem razumela, kako se je gospod ob tebi spomnil na prizor iz nanizanke Samo bedaki in konji, v katerem je Rodney v sinku brata Del Boya, ki je nepremično strmel vanj, prepoznal samega hudiča. Bolj ko sem te opazovala, bolj sem v tvojem otrdelem pogledu, zakritem s prameni dlake, in kozji bradici prepoznavala hudička.

Naslednji dan sem poklicala D. Sram me je bilo reči, da razmiš­ljava, da bi te po enem dnevu pripeljala nazaj, zato sem samo poslušala njegov nasvet. Vsakič ko bo »zabrenčal«, ga s pršilko za rože poškropi v glavo, najbolje usta. Zdelo se mi je nemogoče, a je delovalo. Loto se je pršilke zbal kot hudič križa in to je zdaj naše glavno vzgojno orodje.

V naslednjih dnevih se je Loto močno omehčal. Iz hudička se je skoraj spremenil v angelčka, a prvi vseeno še prevečkrat pobliskne iz njega. Pot, kako iz njega narediti človeka, kakor pravi moj ati, bo še dolga. Če karantene kmalu ne bo konec, ga bom vpisala v šolo na daljavo.