Prazniki z božično kumarico

Tik ob stari mestni hiši, tako rekoč v samem popku severnobavarskega mesteca Bamberg, ki je zaradi številnih ohranjenih srednjeveških cerkva, hišic in stavb vpisano na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, stoji prav tako posebna trgovinica. Vsaj za današnje čase, ko domala vse božično okrasje prihaja iz Kitajske. V prodajalni se bleščijo krhki okraski najrazličnejših podob in motivov, obiskovalec v zimski bundi pa se tu počuti kot slon v trgovini s porcelanom.

Že leta 1905 so v turinških manufakturah izdelovali snežene otročičke. FOTO: arhiv Inge-glas Manufaktur

Od mini šmink in alkoholnih pijač do otročičkov na snegu iz starih pravljic, dobri možje v vseh mogočih različicah, gozdne živali in najrazličnejši gozdni sadeži, gobe, storži pa tudi vrtnice, angelčki in povsem izmišljena vilinska bitjeca, ptiči, ki jih je za cel živalski vrt, pa tako nostalgične udrte kroglice. Vse mogoče krasi smrečice in stojala in je prerazporejeno tudi po barvah, v belih, srebrnih, rdečih, rožnatih odtenkih ..., v darilnih škatlah je mogoče prepoznati celo ženina in nevesto.

Je pa hitro mogoče ugotoviti, da je mušnica, izdelana v Inge-Glas Manufaktur, denimo, osemkrat dražja od tiste, ki jo je mogoče dobiti v trgovini nedaleč stran, ki ponuja steklene okraske z drugega konca sveta. A kot poudarjajo v tovarni, je med ročno izdelanimi okraski in industrijskimi, izdelanimi na Kitajskem, velika razlika, oboji pa imajo svoje kupce. Kljub temu da so industrijsko izdelani cenejši, veliko ljudi bolj zanima nakup nečesa ročno izdelanega, za kar vedo, od kod prihaja, in kot opažajo, to postaja vse večji trend.

Stekleno okrasje se lahko sestavlja v prave pravljice. FOTO: arhiv Inge-glas Manufaktur

Pravo kraljestvo steklenega okrasja še danes nastaja v njihovi steklarni v Neustadtu pri Coburgu, skorajda na križišču med severno Bavarsko in Turingijskim gozdom, kjer so se v zgodovini rodili stekleni okraski za božično drevo. Od septembra do januarja tam k nakupu vabi njihova največja trgovina Alte Weihnachtsfabrik (imajo tudi božični muzej) na kar 800 kvadratnih metrih, kjer je najti ročno pihane steklene kroglice v vseh mogočih barvah in trendih, figuralne okraske in še vse druge z božičem povezane predmete – vključno s hrestači, adventnimi hišicami, dišečimi svečkami, pa tudi knjige, igrače za mlade in stare ter praznične priboljške, čokolado, čaje in zelišča nemških in avstrijskih proizvajalcev.

Predstavljajo se kot eden vodilnih evropskih proizvajalcev steklenih božičnih okraskov, so pa za Delo pritrdili, da je domačih konkurentov v zadnjih letih bistveno manj oziroma jih skorajda ni več. Ostajajo edini, ki še izvajajo usposabljanje za profile, ki jih potrebujejo v takšni steklarni.

Že petnajsta generacija

Steklopihaška obrt družine Müller-Blech sega že v konec 16. stoletja, natančneje v leto 1597, ko je Christoph Müller ustanovil steklarno v Lauschi v Turingiji, njegov potomec Heinz Müller-Blech nekaj stoletij pozneje pa je zaradi pomanjkanja materialov v Nemški demokratični republiki tako kot številni turingijski steklopihači zapustil Lauscho in se leta 1951 naselil v Neustadtu pri Coburgu ter tam ustanovil delavnico za božično okrasje. Današnjo tovarno vodi že 15. generacija družine, v njej delajo štirje družinski člani: Klaus Müller-Blech kot izvršni direktor podjetja, njegova žena Birgit Müller-Blech je odgovorna za dizajn in razvoj izdelkov, njuna hči Marie Müller-Blech in njen mož Lennart Müller-Blech pa vodita manufakturo v nove čase. S pomočjo 125 zaposlenih izdelujejo okraske, ki jih distribuirajo v več kot 40 držav po svetu.

V Bambergu in Potsdamu je najti prav posebni trgovinici, vsaj za današnje čase, ko domala vse božično okrasje prihaja iz Kitajske. FOTO: arhiv Inge-glas Manufaktur

V začetku leta začnejo snovati trende ne za aktualni, ampak za naslednji božič; modelirajo oblike ter določijo barve in dekorje. Čeprav so tudi v teh dneh v veliki delovni vnemi, je Darja Kreizer z oddelka za odnose z javnostmi dejala, da se za njih začne vrhunec sezone, ko še nihče ne razmišlja o božiču. »Za nas je poletni čas zelo prazničen čas,« je poudarila.

Vsako leto med drugim izdelajo tako imenovani okrasek leta, ki ga snujejo več mesecev, na njem je izpisana tudi letnica, izdelajo pa ga v omejenih serijah. To vidijo kot priložnost za nastajanje osebnih zbirk, v katere sodijo tudi, denimo, okraski s podobo veselih in razigranih otrok v mrzlih in sneženih zimskih časih, ki nosijo sanke, smuči ali se prepuščajo drugim vrstam zimskega veselja. Že leta 1905 so v turinških manufakturah izdelovali takšne snežene otročičke. Ali pa značilne ptičke, ki jih po starodavni tradiciji še danes izdelujejo z repi iz steklenih vlaken.

Okrasek leta 2024 Foto Arhiv Inge-glas Manufaktur

Letošnji okrasek leta nosi podobo tradicionalnega nemškega dobrega moža, zavitega v rjav plašč, ki naj bi simboliziral radodarnost in sočutje (stane 59,95 evra in je že razprodan). Lani so kot okrasek leta izpostavili medenjak z glazuro in srcem na pravem mestu, ki naj bi prebudil spomine na otroštvo, na peko prvih medenjakov z babico. Leto prej varuha božiča, hrestača z božičnim srcem v rokah, ki so ga posvetili vsem tistim, ki sočloveku vlivajo spoštovanje, bližino in ljubezen ...

Čeprav imajo sodobne prostore in delovne razmere, se sam proces izdelovanja skozi desetletja ni spremenil. FOTO: arhiv Inge-glas Manufaktur

Zbirka kalupov družine Müller-Blech je edinstvena – s približno 15.000 eksponati iz dveh stoletij, samo raznolikost figur, izdelanih do leta 1940, je ocenjena na več kot 2000 kosov. Še danes uporabljajo nekatere več kot 100 let stare kalupe, so pritrdili, in čeprav imajo sodobne prostore in delovne razmere, se sam proces izdelovanja skozi desetletja ni spremenil. Vsak okrasek je še vedno ročno pihan in ročno poslikan, vsakega potopijo v raztopino iz čistega srebra, ki se oprime tako njegove zunanje kot notranje strani, za dokončanje pa mora skozi trideset korakov.

Najmanjše detajle, kot so oči, obrvi, usta ali, denimo, pike na mušnici, ročno skrbno pobarvajo njihovi zaposleni, isti par rok od prvega do zadnjega detajla. Za piko na i pa mu nadenejo zvezdnato kronico (oziroma zaključek), s katero od leta 1987 odlikujejo vsak njihov unikatno izdelan kos. Kronica simbolizira, da je bil okrasek ročno izdelan v Nemčiji, da ga odlikujejo strast, trajnost in živa družinska tradicija.

Nemška tradicija

»Prav poseben okrasek v naši zbirki je božična kumarica. Na božični večer se skrije na drevo, otroci pa jo morajo poiskati. Tisti, ki jo najde, prejme dodatno darilo. Božična kisla kumarica sodi v staro nemško tradicijo. Čeprav ni zapisano, kje in kdaj so jo izumili, so jo steklopihači izdelovali že pred desetletji. Potem ko je bila nekaj časa pozabljena, je danes spet zelo živa,« so povedali za Delo. Kupcem ponujajo kar cel set kumaric v treh velikostih (za 49,95 evra); pri čemer je najmanjša namenjena temu, da jo med iglastimi vejicami iščejo odrasli, največja pa naj bi bila čim bolj vidna otroškim očem.

Najmanjše detajle, kot so oči, obrvi, usta ali, denimo, pike na mušnici, ročno skrbno pobarvajo njihovi zaposleni, isti par rok od prvega do zadnjega detajla. FOTO: arhiv Inge-glas Manufaktur

Božične kumarice so se lani lotili tudi pri Forbesu in naj bi bila del tradicije v mnogih ameriških družinah. Na božično drevo jo obesijo enkrat pred 25. decembrom – prva oseba, običajno otrok, ki jo najde na božično jutro, prejme nagrado. Po družinah njen pomen interpretirajo različno; kot darilo ali pa kot prednost za zmagovalca – da odpre prvo darilo. V nekaterih družinah naj bi ta najdba posamezniku zagotavljala srečo do konca leta.

Tradicija je po pisanju Forbesa še posebej priljubljena na ameriškem srednjem zahodu, po eni od teorij naj bi kumarica postala priljubljen okrasek, potem ko so trgovine Woolworth v 80. letih 19. stoletja začele prodajati iz Nemčije uvožene okraske v obliki sadja in zelenjave, vključno s kumaricami. Druga navaja legendo o svetem Nikolaju, po kateri naj bi zlobni gostilničar ujel fanta v sodu kislih kumaric, sveti Miklavž pa ju je rešil in kumarice so tako obveljale kot sinonim za srečo.

Po tretji teoriji naj bi bila navada povezana z ameriško državljansko vojno. Zgodba pravi, da je bil vojak ujet in je stradal v ujetniškem taborišču. Stražarja, ki je bedel nad njim, je prosil za kislo kumarico in stražar mu je ugodil. Kisla kumarica mu je dala moč, tudi za vrnitev domov. Tako so on in njegova družina začeli tradicijo obešanja okraska v obliki kumarice na božično drevo.

»A nobena od teorij ni bila nikoli potrjena kot uradna,« so zapisali in opomnili še na raziskavo iz leta 2016 mednarodnega podjetja za spletne raziskave in analitiko You Gov. V njej je le osem odstotkov nemških državljanov odgovorilo, da poznajo tradicijo božičnih kumaric, o kateri mnogi Američani pravijo, da izvira iz Nemčije. Le dva odstotka vprašanih pa je pritrdilo, da to tradicijo nadaljujejo.

V Inge-Glas Manufaktur so še dodali, da stekleni okraski niso omejeni le na božični čas, ampak da je z veliko njihovimi figurami, v obliki sira, vina, rib ali hišnih ljubljenčkov, mogoče krasiti pravzaprav vse leto.