Neomejen dostop | že od 9,99€
Britanec John McFall (43) bi lahko postal prvi invalid, ki bo šel v vesolje. Po nesreči z motorjem, zaradi katere so mu pri 19 letih amputirali desno nogo, je postal profesionalni atlet, ki je na paraolimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 osvojil bron v sprintu na 100 metrov. Ko je Evropska vesoljska agencija (Esa) leta 2022 izbrala nov razred astronavtov pripravnikov, je bil med njimi tudi on.
McFall je prejšnji teden za znanstveno revijo Nature povedal, da je nova študija pokazala, da »lahko nekdo s telesno prizadetostjo, kot je moja, poleti v vesolje ter živi in dela kot popolnoma integriran član posadke mednarodne vesoljske postaje«. Pri Esi so v sporočilu za javnost zapisali, da gre za pomemben mejnik na poti k inkluzivnosti v raziskovanju vesolja. McFall je namreč izvedel vrsto testov, namenjenih raziskovanju posebnih izzivov, ki bi jih njegova invalidnost lahko predstavljala za vesoljske polete. V študiji so preučili vse faze vesoljskega poleta, od izstrelitve do vrnitve na Zemljo.
Prelomna študija Fly! (Leti!) je namenjena razumevanju in izpodbijanju omejitev, ki jih za vesoljske polete predstavljajo telesne okvare. Temelji na želji, da raziskovanje vesolja ne bo imelo fizičnih omejitev in da lahko vsak posameznik prispeva h kolektivnemu razumevanju vesolja. Študija bo zaključena konec leta. Tako kot drugi rezervni astronavti Ese je McFall opravil osnovno usposabljanje. Zdaj čaka na možen vpoklic v vesoljsko misijo, kar pa še ni zagotovilo, da bo tudi v resnici odpotoval v vesolje.
McFall se je pri 19 letih hudo ponesrečil z motorjem (zgodilo se je sredi njegovega potovanja po svetu, na Tajskem) in ostal brez noge, a je kljub temu ostal zavezan športu in dosegel izjemne uspehe kot profesionalni sprinter. Poleg osvojene paraolimpijske kolajne je postal zdravnik, ortopedski kirurg, ki se je zaradi vesoljske kariere iz Združenega kraljestva preselil v Evropski astronavtski center v Kölnu. Selitev je bila velika sprememba za njegovo družino, ženo Sonio, nekdanjo olimpijsko telovadko, in njune tri otroke.
Kot je povedal za revijo Nature, je bil vedno pustolovskega duha in zelo radoveden glede znanosti in načina, kako stvari delujejo. »Ponosen sem, da sem imel priložnost dokazati, česa smo kot ljudje sposobni.« Ko mu je prijatelj pred dvema letoma poslal sporočilo, da Evropska vesoljska agencija vabi v vesolje paraolimpijske športnike, ni mogel izpustiti priložnosti. Poleg pustolovščine in izziva je hotel pomagati odgovoriti na vprašanje, ali je na dolgotrajno misijo mogoče poslati invalida.
Tudi po amputaciji noge se nikoli ni spraševal, česa vse ne more narediti, ampak je razmišljal, kako doseči stvari. Na neki način je bila to najboljša stvar, ki se mu je zgodila. »Dala mi je fokus, zagon, vsak dan je nov izziv ... Vedno sem imel seznam ciljev in želje, ki se po moji nesreči niso spremenile.« Med dolgo rehabilitacijo mu je oče, nekdanji vojaški padalec, na list papirja napisal pomembno sporočilo: »Premagaj samega sebe in življenje te bo nagradilo.«
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji