Okrogli objekt na Lentu s kupom drobnih radosti

Eden od mariborskih historičnih objektov, znan kot Sodni stolp, je pred kratkim zaživel prenovljen in dopolnjen z infrastrukturo za manjše kulturne prireditve. Gostil je že manjše koncerte letošnjega Lenta, včeraj se je sklenila razstava Zbornice za arhitekturo in prostor, konec meseca bosta na sporedu gledališka predstava Krhkost in koncert Godalkanje – Transilvanija. S prenovo objekta Tri babe, skozi katerega se bo odslej vstopalo v minoritski kompleks, in Vojašniškega trga se bo končala prenova velikega območja zgodovinsko in arhitekturno pomembnih stavb, ki že poldrugo desetletje poteka po načrtih ljubljanskega biroja Atelier­ arhitekti.

Stolp, katerega notranjost se dviga 22 metrov visoko in ima 16 metrov premera, je še pred prenovo, ki se je začela leta 2018, gostil koncerte in manjše prireditve, a večinoma le v poletnih mesecih, največ med festivalom Lent. Kot je povedal Boris Črnič, vodja odnosov z javnostjo v Narodnem domu Maribor, ki (za zdaj še) upravlja stolp, so od leta 1994, odkar so ga prevzeli, izpeljali skoraj 400 koncertov, gledaliških predstav in recitalov.

Za odrsko steno se skrivajo garderobe za nastopajoče in sanitarije za obiskovalce. Foto Miran Kambič

»A za te prireditve je bil prostor precej neprimeren, saj ni imel ničesar. Ni bilo ne klime ne ogrevanja, zato v hladnejših mesecih ni mogel živeti, v prvem nadstropju pa je bilo skladišče,« je na kratko orisal njegovo prejšnje stanje. Še več, bil je brez sanitarij in garderob za nastopajoče, kar je najmanj, kar obiskovalci in nastopajoči pričakujejo od prireditvenega prostora, in zgornje nadstropje ni imelo izdelanih tal, je dodal Jurij Kobe, vodja biroja Atelier arhitekti, ki je s sodelavci prenovil tudi ta objekt znotraj kompleksa minoritskega samostana.

Na Mestni občini Maribor so si želeli, da bi ta mariborska znamenitost tudi po prenovi gostila kulturne in družabne prireditve. »Tako smo v pritličju predvideli prizorišče z odrom in parterjem, ki pa ga je mogoče dvigniti in spremeniti, denimo v plesišče. Za odrsko steno, ki deloma objema kaskadno obliko gledališča, smo skrili manjše garderobe za nastopajoče in poleg njihovih sanitarij še sanitarije za obiskovalce.

Arhitekti so se poigrali tudi z nekaterimi detajli, denimo, kaskade so oblekli v nekakšno »preprogo« stopnic iz kortena. Foto Dan Briški

Prvo nadstropje smo si zamislili kot prostor tudi za različne družabne dogodke, razstave, performanse in predavanja ter ga dopolnili z dvignjenim prostornim mostovžem, ki sledi obodu objekta in je predviden kot dodaten razstavni prostor. Za vse te različne namene smo oblikovali še razsvetljavo. Stopnice, ki povezujejo prizorišči v obeh etažah, vodijo v atrij letnega avditorija lutkovnega gledališča in s tem zgradbo funkcionalno povezujejo s preostalimi prizorišči v minoritskem kompleksu. Poleg tega se lokal letnega avditorija lahko povezuje tudi z dogodki v stolpu,« je novo funkcionalnost povzel Kobe. Ohranili in reprezentirali so tudi konstrukcijo strehe, ki jo je po vzoru iz 19. stoletja zasnoval višji gradbeni mojster Jože Požauko leta 1960.

Stopnice, ki povezujejo etaži, vodijo v zunanji atrij, k točilnemu pultu letnega lutkovnega avditorija.

Kot je priznal Kobe, je ta okrogli objekt prinesel kup drobnih radosti, saj gre za prostor brez pravih robov, poigrali so se tudi z nekaterimi detajli, denimo kaskade so oblekli v nekakšno »preprogo« stopnic iz kortena. Robustno notranjost so v dogovoru s konservatorji pustili in jo izčistili, elemente, s katerimi so jo funkcionalno dopolnili, pa so zasnovali iz barvanega jekla. Tlak v spodnjem prostoru je iz teraca, zgornji pa lesen.

Ne sodni, ampak pristaniški stolp

In od kod in zakaj sploh takšno ime – Sodni stolp? Po besedah pristojne konservatorke z mariborske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Alenke Zupan je takšno poimenovanje pravzaprav neupravičeno. »To ime se ga je najbrž prijelo zaradi procesov, ki so jih izvajali, ko je bila tu vojašnica, pravilno poimenovanje je Pristaniški stolp. Prvotno je služil za obrambo, v 19. stoletju za skladišče,« je povedala sogovornica o tem jugozahodnem vogalu mestnega obzidja, ki je bilo zgrajeno v drugi polovici 13. stoletja, ko je Maribor dobil mestne pravice, in je s stranicami 500 krat 500 metrov ogradilo območje, veliko 25 hektarov.

Leta 1960 je dobil novo streho z betonsko konstrukcijo po načrtih Jožeta Požauka, ki se je naslonil na vzore iz 19. stoletja. Tudi po prenovi je železobetonsko kupolasto ostrešje vidno prezentirano, mostovž pa prinaša dodaten prostor za prireditve.

V 14. stolet­ju so obzidju dodali kvadratne obrambne stolpe. »Tak je bil tudi predhodnik Pristaniškega stolpa. Ob obsežni okrepitvi mestnega obzidja, ki so jo opravili italijanski gradbeni mojstri v 16. stoletju, so stari kvadratni stolp podrli in zgradili okroglega. Takrat je bil nižji in je imel visoko stožčasto streho. Pozneje so ga dvakrat povišali, v 19. stoletju je dobil tudi okna, vrata in streho, kot jih ima še danes. Leta 1937 je pogorel, po požaru se je sesula streha in vse etaže nad pritličjem. Na pobudo spomeniške službe so ga leta 1957 začeli obnavljati in tri leta zatem je dobil novo streho po načrtih Jožeta Požauka, sredi sedemdesetih let so bili obnovljeni še zunanji ometi,« je povzela njegovo zgodovino konservatorka.

Stolp je pogorel leta 1937 in je dvajset let čakal na novo streho. Foto Arhiv ZVKDS Maribor

Širše območje mariborskega minoritskega kompleksa so začeli prenavljati pred poldrugim desetletjem po načrtih Atelier arhitektov, ki so bili s svojimi rešitvami najbolj prepričljivi na javnem natečaju. Kot se je spomnil Kobe, je bil tedaj to propadajoč objekt mestnega obrobja, tako rekoč mariborska cukrarna. Njegovo propadanje se je začelo že leta 1782, ko je cesar Jožef II. s tako imenovanim razpustnim zakonom ukinil minoritski samostan, njegove prostore pa je prevzela vojska. »V cerkveni ladji, denimo, so bile delavnice za šivanje vojaških uniform v dveh nadstropjih, v katerih je delalo tudi do 800 ljudi.

Poleg nastanitev v nekdanjem samostanu je v kompleks sodila tudi vojaška konjušnica, ki danes obroblja jugovzhodno fasado trga,« je povzel nekaj zgodovinskih zanimivosti tega območja. Začeli so prenovo samostana, v katerega so umestili Lutkovno gledališče Maribor, ki je bilo končano leta 2010 (za njegovo realizacijo in ureditev okolice so prejeli Plečnikovo nagrado leta 2012). Leta 2014 so mu v atriju samostana dogradili še letni avditorij, sledila sta restavriranje in rekonstrukcija Marijine cerkve.

Stolp je pogorel leta 1937 in je dvajset let čakal na novo streho. Foto Arhiv ZVKDS Maribor

»Tu so bili med delom odkriti temelji prvotne romanske cerkve za celo etažno višino pod današnjim cerkvenim tlakom, kar je zahtevalo hitro dopolnitev načrtov. Tako se zdaj to večnamensko prizorišče lahko uporablja v dveh nivojih, ki sta neposredno povezana tudi s prostori obnovljenega samostana,« je pojasnil sogovornik. Četrta faza je obsegala prenovo Sodnega stolpa, peta in zadnja pa prenovo nekdanjega gostišča Tri babe na Vojašniškem trgu 3, ki bo odslej informacijsko središče kompleksa. V njem bodo urejeni še gostinski lokal, lutkovni muzej, sanitarije za obiskovalce in garderobe za nastopajoče v kompleksu ter blagajna. Nad kompleksom potekajo zaključna dela na Vojašniškem trgu, ki sodi med največje trge v starem delu Maribora, nižje na trgu so uredili Muzej najstarejše trte na svetu.

Začetki srednjeveškega Maribora

V vsem tem času so na območju med arheološkimi izkopavanji odkrili kup nepričakovanih reči. Arhitekt Jurij Kobe je poudaril, da so pri Sodnem stolpu odkrili portal, ki je vodil v zaprt del samostana, a je danes kar štiri metre pod zemljo, konservatorka Alenka Zupan pa, da je bila na tem območju minoritskega kompleksa najverjetneje prvotna srednjeveška naselbina s cerkvijo in dvorom.

»Tukaj so začetki srednjeveškega Maribora, na Koroški cesti in Glavnem trgu pa se je nadaljevala poselitev sredi 13. stoletja. Pomembno odkritje ob prenovi Treh bab, denimo, sta kamniti baročni glavi, vzidani v temelje hiše. Našli smo tudi pripadajoče dele skulptur v nadnaravni velikosti. Poteze na obeh, verjetno angelskih glavah, kažejo delo ­izjemnega kiparskega mojstra, ki ga lahko postavimo v bližino Jožefa ­Strauba, avtorja ­Kužnega znamenja na mariborskem Glavnem trgu. Obe glavi in deli skulptur bodo razstavljeni tudi v obnovljeni stavbi,« je povedala sogovornica.

Poteze obeh, verjetno angelskih glav kažejo delo izjemnega kiparskega mojstra, ki ga lahko postavimo v bližino Jožefa Strauba, avtorja Kužnega znamenja na mariborskem Glavnem trgu. Prezentirani bosta tudi v vstopnem objektu, kjer so ju našli. Foto Arhiv ZVKDS Maribor

Dodala je, da so s celovito prenovo pomembno kulturno obogatili mesto in s tem lutkovno gledališče, zunanji avditorij in minoritsko cerkev. Kaj pomeni meščanom Maribora prenova Sodnega stolpa, po njenih besedah dovolj zgovorno kažejo navdušeni zapisi na družbenih omrežjih.

Sodni stolp v Mariboru

datacija: druga polovica 13. stoletja, v 16. stoletju postal okrogel

začetek prenove: 2018

avtorji prenove sodnega stolpa: Atelier arhitekti
(Jurij Kobe, Urša Podlipnik, Ina Radšel, Peter Plantan)

avtorji prenove celotnega kompleksa: Atelier arhitekti
(Jurij Kobe, Urša Podlipnik, Maja Kovačič, Nataša Blažko,
Tanja Paulin, Ina Radšel, Peter Plantan)

pristojna konservatorka: Alenka Zupan

velikost: 460 m² (neto površina v obeh etažah)

vrednost investicije: 6 milijonov evrov (80-odstotno sofinancirana iz evropskega sklada za regionalni razvoj), poleg prenove Sodnega stolpa obsega še ureditev Vojašniškega trga, Muzeja najstarejše trte in vstopnega objekta (Tri babe) na Vojašniškem trgu 3