Med pripravami na svetovno prvenstvo leta 1909 si je »vaditelj slovenske telovadne vrste« dr. Viktor Murnik močno prizadeval, da bi izboljšali uspeh s prejšnjega prvenstva. Telovadcem tistega dne na bradlji ni šlo, kar ga je spravilo v slabo voljo. Ko je končal vadbo z besedami 'Pozor, zdravo!', je iz vrste stopil Anton Thaler in rekel: 'Ti, ata, ali nisi ti danes preveč siten?' In vse skupaj spravil v dobro voljo, Murnika pa se je prijel vzdevek ata.

Toda ta slovenski telovadec, vaditelj, pravnik, publicist in raziskovalec slovi kot oče slovenske telesne kulture predvsem zaradi vsega, kar je naredil na telovadnem oziroma športnem področju, razkriva razstava, ki se nocoj odpira v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi.

Viktor Murnik FOTO: Tomaž Lauko

Viktor Murnik je bil iz premožne družine, leta 1898 je doktoriral iz prava v Gradcu, že v gimnaziji je ustanovil svojo telovadno vrsto in z njo dvakrat javno nastopil. Leta 1896 je postal tajnik telovadnega društva Ljubljanski sokol, s svojim poznejšim delom pa dosegel mnoge mejnike za slovenski šport.

Med letoma 1907 in 1936 je uril in vodil številne telovadne vrste na olimpijske igre, svetovna in mednarodna tekmovanja (v njih je bil tudi Leon Štukelj), šteje za prvega slovenskega vaditelja, čigar slovenska telovadna vrsta je osvojila olimpijsko odličje, bilo je leta 1928 na igrah v Amsterdamu. Bil je tudi založnik in urednik prvega resnega strokovnega časopisa Slovenski Sokol, ki je izhajal od leta 1904 do prve svetovne vojne, po vojni pa je izdajanje prevzela sokolska zveza, a je Murnik še ostal urednik in pisec.

Kot razlaga dr. Ivan Čuk, pred kratkim upokojeni profesor fakultete za šport, ki je Murnikovo življenje proučeval približno dve desetletji, je bil Murnik v prvi polovici 20. stoletja zelo poznan in cenjen po vsem svetu. Odlikovan je bil z mnogimi domačimi in tujimi priznanji in odlikovanji, med drugim s francoskim odlikovanjem legijo časti za prispevek k svetovni telovadbi, Češkoslovaška mu je podelila red belega leva, Kraljevina Jugoslavija pa orden svetega Save drugega reda, ki ga je poleg njega dobil le še en Slovenec – Anton Korošec, ki je bil 11. predsednik jugoslovanske vlade.

»Zaradi vseh teh priznanj njegovemu delovanju lahko rečemo, da je oče slovenske telesne kulture, slovenskega športa in slovenske telovadbe. Da imamo razstavo v Narodnem muzeju, pa je zaslužen daljni sorodnik Murnikove hčere in dedič Murnikove zapuščine Borut Trekman, znan tudi kot slovenski veleposlanik,« povzame Čuk.

Začelo se je leta 2006, ko so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije priredili posvet o Murniku, in takrat je Trekmana prosil, da bi preveril oziroma mu pokazal, ali je Murnik zares prejel legijo časti francoske republike. Podatek je preveril, ker pa je bil veleposlanik v Belgiji, priznanje pa je bilo v skladišču, mu ga ni mogel pokazati.

Dr. Viktor Murnik je prejel številna priznanja. FOTO: Nataša Nemeček

»Šele leta 2013, ko smo v Narodni galeriji pripravili razstavo ob 150. obletnici Južnega sokola, Trekman pa je zanjo posodil vso Murnikovo dediščino, smo s fakulteto in muzejem podpisali dogovor, da bo ta zapuščina na fakulteti v Murnikovi sobi, ker tja tudi najbolj sodi, saj je bil začetnik izobraževanja na področju športa, predmeti pa so prešli v last Narodnega muzeja, s čimer sta se po Trekmanovi smrti strinjala tudi dediča Jurij Čadež in Jure Červek, ki sta zgodbo formalnopravno končala,« pripoveduje sogovornik. S Klemnom Dvornikom so Murnikovo zgodbo med drugim prikazali tudi v dokumentarnem filmu Pozabljeni Slovenci.

Po dveh načelih telesne kulture

Po Čukovih besedah je bil Murnik prvi, ki je združil dve temeljni načeli slovenske oziroma svetovne telesne kulture pod sloganoma Zdrava duša v zdravem telesu in Višje, močneje, hitreje. »Pod načelom prvega je ustanovil najprej moški vaditeljski zbor, potem še ženski vaditeljski zbor, ki sta začela telovadbo za različne starostne kategorije, oba spola in začela tudi izobraževati vaditelje. S tem se je po Sloveniji prek sokolstva – Murnik je bil sokol – zelo razvila telesna kultura. Načelo Višje, močneje, hitreje je zagovarjal, ker je bil precej tekmovalen in je želel, da gredo tudi slovenski telovadci na svetovno prvenstvo. Zato je najprej ustanovil slovensko sokolsko zvezo, jo včlanil v mednarodno telovadno zvezo, leta 1907 pa so se slovenski telovadci, ki so bili tudi prvi slovenski športniki na svetovnih prvenstvih, po njegovi zaslugi že podali na svetovno prvenstvo, na katerem je tudi sam tekmoval,« povzema.

Murnik šteje za prvega slovenskega vaditelja, čigar slovenska telovadna vrsta je osvojila olimpijsko odličje, bilo je leta 1928 na igrah v Amsterdamu. FOTO: Renny Rovšnik

Poučen, kako bodo na olimpijskih igrah leta 1924 v Parizu ocenjevali telovadce, je jugoslovansko sokolsko zvezo prepričal, da morajo sodelovati, kar se je obrestovalo. Dobili smo prvega olimpijskega prvaka, Leon Štukelj se je iz Pariza vrnil z dvema zlatima kolajnama: v mnogoboju in na drogu. Ko je Murnik dve leti pozneje peljal telovadce na svetovno prvenstvo v Lyon, je Peter Šumi, ki sicer velja za najbolj raznovrstnega, najboljšega vsestranskega športnika vseh časov, ponovil zmago s svetovnega prvenstva v Ljubljani.

Leta 1928 je Murnik odpeljal vrsto telovadcev na olimpijske igre v Amsterdam, kjer so dosegli daleč največji uspeh v eni športni panogi: v orodni telovadbi so osvojili pet olimpijskih odličij, odličje je osvojila tudi vrsta, s čimer je Viktor Murnik postal prvi, ki je z vrsto na olimpijskih igrah osvojil odličje. Odličja pa so osvojili še: Leon Štukelj zlato na krogih in bronasto v mnogoboju, Josip Primožič srebrno na bradlji in Stane Derganc bronasto na preskoku.

Iz tega časa se je ohranila anekdota, ki jo ob bradlji iz 20. let 20. stoletja (a ne originalni) razkriva aktualna razstava, da je jugoslovanska telovadna odprava na igre v Amsterdam peljala tudi bradljo, na kateri so vadili v Ljubljani, saj s tisto na igrah v Parizu leta 1924 niso bili zadovoljni. V Ljubljani so jo naložili na brzovlak in z njo skozi Nemčijo odpotovali na Nizozemsko.

Častna vstopnica in izkaznica za olimpijske igre leta 1936 v Berlinu. FOTO: Tomaž Lauko

Nedaleč od nizozemske meje so prav zaradi olimpijske reprezentance ustavili vlak. Kot je v svojih spominih Mojih sedem svetovnih tekmovanj zapisal prvi slovenski olimpijski prvak Štukelj, mu je bilo nerazumljivo, kako je bilo mogoče v eni sami minuti prestopiti z vso osebno prtljago in povrhu še z natovorjeno bradljo na drug vlak. »Domnevam, da je dogovorjena minuta veljala le za raztovarjanje bradlje, za prestop na drug vlak, ki je stal v naši bližini, pa smo imeli več časa.«

Umik, nato pa vrnitev za igre v Berlinu

Po svetovnem prvenstvu v Luksemburgu, na katerem je zaradi padca s krogov in zloma tilnika umrl komaj 23-letni telovadec Anton Malej (pri nastopu se je ponesrečil tudi Leon Štukelj, vendar njegove poškodbe niso bile tako hude), se je Viktor Murnik umaknil. »Novo vaditeljsko vodstvo, denimo, je preprečilo udeležbo na olimpijskih igrah v Los Angelesu, kar je bila velika afera. Zato sta za priprave telovadcev na olimpijske igre leta 1936 v Berlinu tako jugoslovanski olimpijski komite kot sokolska zveza vnovič angažirala Murnika, kar je tudi storil in potem končal svojo vaditeljsko zgodbo s še enim odličjem Leona Štuklja, srebrno kolajno na krogih,« dodaja Ivan Čuk.

Murnik ni bil pomemben le kot vaditelj, bil je tudi prvi znanstvenik na področju telesne kulture, v njegovih knjigah in člankih pa so aktualne misli tudi za današnji čas. Čuk poudarja, da je ta pravnik po izobrazbi, ki je deloval tudi kot tajnik kranjske trgovinske zbornice, prvi ugotovil, kako zelo pomembna je povezava med telesno kulturo in gospodarstvom.

»Da več telesne kulture pomeni večje zdravje ljudi, večjo delavnost, večjo produktivnost in večje bogastvo. Da več zdravja pomeni tudi manj stroškov za zdravstvo in imajo ljudje zato lahko tudi nižje zavarovalnine. Iz telovadbe je prenesel tudi miselnost, da je zdravo in smiselno tvegati malo čez rob svojih zmožnosti,« pripoveduje o možaku, po čigar zaslugi je Ljubljana dobila ljubljanski velesejem in trgovsko akademijo.

Murnik je kot vodilna osebnost slovenskih Sokolov sodeloval z mnogimi znanimi umetniki. Sokoli so že od svojih začetkov razumeli, da je telesna kultura neločljivo povezana z narodno identiteto in kulturo. Tudi sodelovanje s Hinkom Smrekarjem pri knjigi Sistem brata Krpana je bilo v skladu s to vizijo. Foto Iz Knjige Sistem Brata Krpana

V svojih zanimivih razpravah je ugotavljal marsikaj, med drugim gre omeniti sistem brata Krpana, kjer je ugotavljal tisto, kar po Čukovih besedah današnji šport spet spoznava: da enostranske vadbe niso koristne za zdravje.

Murnikova izjava, ki jo je izrekel leta 1904 na sokolskem zletu v Ljubljani, ki ga je vodil in so se ga udeležili tudi sokoli iz tujine: Slovenec sem – in kdo je več?!, s katero so naslovili tudi aktualno razstavo, pa priča tudi o njegovem domoljubju in pomembnosti narodne pripadnosti. »S tem je poudaril, da smo Slovenci enakopravni drugim narodom in da lahko z dvignjeno glavo vsakomur pogledamo v oči. Zato bi lahko rekli, da je Murnik eden od očetov slovenskega naroda,« je prepričan Čuk.

Njega osebno pa navdušujejo Murnikova širina, raznolikost vedenja, radovednost in raziskovanja. Murnikova knjižnica je bila izjemno bogata, obsegala je več kot 600 knjig s področja telesne kulture, 1500 leposlovnih knjig, zanimale so ga knjige filozofov, fiziologov, zgodovinarjev, ekonomistov, tudi politikov.

»Ko smo leta 2006 v MNZS imeli posvet o Murniku, ga je dr. Aleks Leo Vest začel z besedami, da se poraja vprašanje, ali bi moral Bloudek dobiti Murnikovo nagrado ali Murnik Bloudkovo. Po skoraj 20 letih raziskovanja življenja in dela enega in drugega mislim, da to ni več vprašanje,« sklene sogovornik.