Oče naših počitnic

Avtor razstave, ki že samo s fotografijami vzbudi nostalgijo, je Srečko Gombač iz Izole, ljubitelj tehnične zgodovine in zet pokojnega Martina Severja. Čeprav je »prišel k hiši« po njegovi smrti in ga torej nikoli ni spoznal, je med proučevanjem njegove dediščine z njim navezal tako oseben stik, da mu včasih reče kar Tine, kakor so ga klicali prijatelji. Za druge je bil inženir Sever.
 

Družinske počitnice

Martin Sever se je začel kaliti v povojnem času, ko so bili tako rekoč vsi tehnični in tehnološki dosežki pionirski, in pod mnoge se je lahko podpisal. »A vselej je rekel, to smo naredili mi,« pripoveduje Gombač. Nekaj prelomnih iznajdb je nastalo kar na njegovem domu. Denimo prvi kombi, ki so ga zasnovali v njegovi hiši v Trnovem. Doma so tudi marsikaj testirali. Poletne počitnice so bile videti tako, kakor doživeto opisuje sogovornik, da je oče Martin na morje odpeljal prikolico in z njo svojo družino, ki je v tem času preverjala delovanje in uporabnost tega premičnega počitniškega doma, sam je ponavadi ostal nekaj dni, potem se je vrnil v službo. Družina je bila tudi prva uporabnica montažne hiše, za katero je našel navdih na Švedskem, in sušilnice sadja – te pravzaprav ni samo testirala, ampak jo je tudi pomagala izdelovati. Pri inženirju Severju, je mogoče sklepati iz pripovedovanja, nič ni bilo narejeno brez poslovnega modela.

Fotografiji iz njegovega otroštva, ki pritegneta pogled, kažeta povsem različne družinske razmere. Na eni je meščanska družina iz Ljubljane, oblečena v omikana in krznena oblačila, na drugi sključena ženska, ki dela na polju. Prva je nastala leta 1940 in prikazuje očeta Filipa in mater Slavo s sinovoma Martinom in Jankom, druga po vojni, ko je mati ostala sama s sinovoma (oče je umrl v koncentracijskem taborišču Dachau), a ju je kljub temu spravila do visoke izobrazbe. Martin je diplomiral na strojni fakulteti v Ljubljani, nekaj časa je delal tam tudi kot asistent, potem pa si je začel izkušnje nabirati še v industriji. Najprej se je zaposlil v Tovarni avtomobilov Maribor (Tam), toda Maribor je bil predaleč od doma in matere, ki je takrat že bolehala. Nekaj časa je delal na Inštitutu za elektrozveze v Ljubljani, a je kmalu začel pogrešati avtomobilizem.


 

V zadnjem trenutku

V tistih letih so v predhodniku Industrije modernih vozil (IMV) sestavljali nemške kombije DKW, vendar so hoteli narediti korak naprej in izdelovati svoja vozila. Projektna skupina je delala v Ljubljani in tako so kar v Trnovem izdelali prvi prototip kombija. »Imeli so le nekaj mesecev časa, od aprila do septembra, ko naj bi vozilo predstavili na Zagrebškem velesejmu.« Šlo je za las, pripoveduje Gombač: »Eno uro pred začetkom sejma so ga šele prebarvali, potem so ga naložili na tovorno vozilo in odpeljali v Zagreb. Uradno odprtje se je že začelo, ko so z zadnje strani na sejmišče pripeljali kombi in ga spolirali.« Toda to ni prav nič vplivalo na predstavitev; ta je bila zelo odmevna, IMV pa je dobil svojo serijo kombiniranih vozil.



Njihove prototipe je Sever tudi sam testiral (navsezadnje so mu prav prišli za takrat še precej zamudna potovanja iz Ljubljane v Novo mesto). Med njimi so bili kombiji za gasilce, reševalce in policiste. Gombač spomni na prigodo. Nekoč so inženirja Severja pričakovali na sestanku v Novem mestu. Ura je že bila devet, on pa je zamujal. To je bilo zanj tako rekoč nepojmljivo. Nazadnje se je le pripeljal in ves vznemirjen stopil iz reševalnega vozila. Na poti se je zgodila nesreča in policisti so ustavili reševalno vozilo ter naložili ranjence, ne glede na njegova opozorila, da ni niti reševalec niti zdravnik. Pa jih je peljal v bolnišnico.

Čeprav so Martina Severja najbolj zanimala gospodarska vozila (snoval je celo terence za vojsko), je največji preboj dosegel s počitniškimi prikolicami. »Te so bile sprva mišljene kot komplementarna dejavnost v podjetju. Z njimi naj bi prišli do deviz, ki so jih potrebovali za nakup delov za kombije,« pravi Gombač. Tudi ta zgodba zveni v slogu prej opisanega pionirstva. Čeprav prve počitniške prikolice ni izdelal Sever, temveč pred njim že mizarsko podjetje Opremales, po zasnovi Miloša Jevščka. Z njim se je povezal Martin Sever in proučil ta počitniška vozila, hkrati pa je stopil v stik z nekim Švedom – v spominu je ostal le njegov priimek Karlsson –, ki je prodajal prikolice v svoji domovini. Inženir se je z njim dogovoril, da bo izdelal testno prikolico za sejem v Stockholmu.
 

Jugoslovana s prikolico

Potem so se v Novem mestu usedli za mizo in začeli načrtovati, s Karlssonom pa se niso več ukvarjali. Vse dokler ga na predvečer sejma niso poklicali obmejni cariniki, rekoč: »Tukaj imamo dva Jugoslovana, ki pravita, da imata počitniško prikolico za vas.« Karlsson je bil po dolgotrajnem molku iz Jugoslavije prepričan, da iz tega ne bo nič, a se je zmotil.



Na sejmu so predstavili lično počitniško domovanje, ki so ga novomeški načrtovalci po švedskih zgledih uredili za bivanje družin v podnebnih razmerah, kakršne vladajo v tej skandinavski državi. Pred koncem je zmanjkalo časa za testiranje, zato sta potnika Martin Sever in arhitekt Svatopluk Kasal šele na cilju ugotovila, da prikolica ni prav dobro prestala deževne poti. Toda Karlsson ju je prepoznal kot kredibilna in zanesljiva sodelavca ter naročil sto prikolic po vzoru švedskega modela opio. Tako je leta 1966 nastala znamenita opatija. Za njo pa serije povsem avtorskih prikolic Adria, avtodomov in poskusov prvih mobilnih hišic.

Inženir Sever se je s Karlssonom spoprijateljil, se naučil švedskega jezika in se na Švedskem navdušil še nad njihovo gradnjo montažnih hiš. Na dvorišču družine Sever v Trnovem so tako pozneje postavili montažno hišo, ki jo je po inženirjevih načrtih naredil mizar.

Z Julijo po Ljubljanici

Ko je bil Martin Sever starejši, je našel več časa za mladostne sanje. Velik del otroštva je preživel ob sotočju Ljubljanice in Malega grabna. V poznih letih je spet začel zahajati tja in vzniknila je zamisel za ladjico, ki bi prevažala turiste po reki. Četrtega julija 1984 je Delo objavilo vest z naslovom Z Julijo po Ljubljanici. Njen snovalec je sodeloval tudi pri pripravi pravil, ki urejajo plovbo po Ljubljanici, naredil osnutke za promocijske prospekte, poslovni načrt ...



Na domačem dvorišču, ki je družino bogato obdarilo s sadjem, je naredil sušilnico, s katero so ustrezno spravili te velike količine sadežev. Iznajdba je bila leta 1995 izbrana za najbolj ekološki izdelek leta, inženir Sever je v svojem slogu zagnal celo domačo proizvodnjo. »Naredili so 400 sušilnic, pripravljal se je celo na izvoz,« navdušeno pove Stane Gombač.

V zadnjih letih svojega življenja se je v Martinu Severju prebudil fantič, ki je na fotografiji z bratom iz leta 1936 v rokah držal model letala. Z inženirjem Igorjem Bitencem sta prenavljala kultno letalo Vrabec, a jima ga ni uspelo spraviti do ponovnega vzleta in tako zdaj visi pod stropom na Brniku, poskušal je izživeti tudi sanje o ultralahkem letalu. Iz zadnjega dela življenja inženirja Severja sta ostala še dva nedokončana projekta, ta pa sta povezana z meroslovjem. Bil je vodja kontrole meril v okviru Zveznega zavoda za mere in plemenite kovine (pozneje urad za meroslovje) in se poglobil v preteklost tega področja. Njegova cilja sta bila napisati knjigo o zgodovini meroslovja v Sloveniji in iz svoje bogate zbirke meril urediti muzej. Ne eno ne drugo mu ni uspelo. Leta 1996 je umrl.

Razstava Martin Sever, oče slovenskega kombija bo v Bistri na ogled do začetka decembra, potem jo bodo po besedah kustosa Borisa Brovinskega predvidoma preselili v Drgančevje pri Novem mestu, v muzej Kluba prijateljev IMV.