Obveznica

Beseda obveznica v vsakdanjem sporazumevanju ni ravno pogosta – razen seveda zadnje dni. Splošni razlagalni slovar z oznako fin. (finančništvo) že pred njeno razlago sporoča, kje je naravno življenjsko okolje za »vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila«. Ker se s finančnimi zadevami rado zaplete in je to potem treba kdaj odmotavati tudi na sodišču, je na portalu Fran največ slovarskega gradiva v povezavi z obveznico pričakovano mogoče najti v Pravnem terminološkem slovarju. Tam izvemo, da je obveznic veliko vrst (na primer anuitetna, hipotekarna, zakladna; obveznica na ime, z opcijo …), pregled njihovih opredelitev pa nas opomni, kako drugačne so terminološke besedne zveze od splošnih. Navadna obveznica, denimo, še zdaleč ni običajna, enostavna ali kar je še sopomenk za to besedo, komunalna obveznica pa tudi nima prav nobene zveze s komunalnimi podjetji ali storitvami.

Ni pa med terminološkimi zvezami mogoče najti ljudske obveznice, saj je to zgolj poljudna oznaka. Tega se zavedajo tudi nekateri mediji, ko poročajo o njih, saj bodisi celotno zvezo ali pa vsaj prvo besedo zapisujejo med narekovaji. Morda pa se motim in s tem sporočajo nekaj drugega: da namreč pridevnika ljudski ne razumejo v osnovnem slovarskem pomenu »nanašajoč se na ljudstvo« (kot ga v svojem sporočilu za javnost gotovo razume finančno ministrstvo), temveč v pomenu »prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva«. Zanimiv je tudi prvi zgled ob tem pomenu: »predsednik je preprost in ljudski«. Če ste pomislili na to, da se gradivo v SSKJ2 dodaja sproti, se motite; očitno je ideja, da je na predsedniški funkciji dobro biti vsakdanji, človeški, navaden (sopomenke črpam iz sinonimnih slovarjev), pri nas stara že vsaj nekaj desetletij.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Tina Lengar Verovnik.