Nova Madeleine na Veselovi 17

Od ljubljanske klasicistične vile na Veselovi 17, ki je svoje razpadanje zadnja leta skrivala za tekstilnim ovojem, ta trenutek ni ostalo več dosti. A investitorji, ki so se obnove morali lotiti pod strogim očesom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, več niso mogli ohraniti. Tudi vse njene posebnosti so dobro dokumentirali, tako da bi se – rekonstruirana – lahko že do konca prihodnjega leta ponovno zbudila v mestno življenje. Kot naslov z osmimi razkošnimi stanovanji.

Vilo sredi četrti, kjer med drugim domujejo zunanje ministrstvo, avstrijsko, nemško in ameriško veleposlaništvo, je leta 1998 kupila grška ambasada, a je potem najbolj obubožana evropska država namero za ureditev svojega predstavništva že leta 2011 opustila. Pred kakšnim letom dni so jo prodali in pred kratkim se je ta meščanska hiša Ljubljančanom znova pokazala – le da brez strehe, z olupljenimi stenami in okenskimi odprtinami, potem pa je najbrž marsikoga presenetilo, da so jo z bagri začeli rušiti. Vendar druge rešitve ni bilo, je po besedah pristojne konservatorke Irene Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pokazal temeljit konstrukcijski in materialni pregled vile.
 

Okužba z gobami in plesnimi

Ker sta zaradi dotrajane strešne kritine in nevzdrževanega ostrešja dež in sneg leta zamakala notranjost, so se porušili del strehe in dve etaži. Zaradi stalne vlage se je po vsem objektu razrasla še okužba z lesnimi gobami, ki so povzročile trohnenje in plesnenje. »Vila je bila okužena in preraščena s tremi vrstami hišnih gob, med njimi tudi z zelo strupeno sivo hišno gobo, ki je ni mogoče uničiti. Z gobami in plesnimi so bili okuženi vsi prostori, in sicer v tleh, na stropih, oknih, podbojih vrat ter po vsej notranji opremi. Zaradi nezaščitene fasade in zamakanja je popustilo tudi vezivo med opekami. Podgobje gliv se je iz lesa razširilo v stene, napadle so tudi najbolj skrite in nedostopne kotičke. Ko se gobe razširijo v steno, lahko razpade tudi opeka in celo beton,« je stanje opisala sogovornica.

Zaradi tega ni bila resno ogrožena le vila, ampak tudi zdravje ljudi, in treba je bilo čim prej pristopiti k popolni sanaciji. Obnova bi bila namreč zelo zahtevna in morebiti neuspešna. Določili so, da je treba objekt porušiti do prve etaže in da se ohranita le dve steni (do predvidene trdnosti in stabilnosti). Da bodo vilo lahko rekonstruirali v vsej svoji imenitnosti, pa so naredili izredno natančen posnetek obstoječega stanja z vsemi detajli in sneli vse okrasje; tako bodo lahko naredili kopije za ponovno vgraditev.



Po prvotnih vzorih bodo izdelali tudi za meščanske hiše značilna dvojna škatlasta lesena okna in dvokrilna vrata, prenovljena stanovanja pa bodo ohranila staromeščanski duh tudi z visokimi stropovi, veliko naravne svetlobe in stavbnim pohištvom po vzoru prvotnega. Po arhivski fotodokumentaciji bodo rekonstruirali tudi vrtno ograjo.

Ker je bila stavba dediščina na varovanem območju med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto, je treba ohraniti zunanjo podobo, funkcionalno zasnovo notranjosti objekta in zunanjega prostora pa tudi komunikacijsko in infrastrukturno navezavo na okolico. Zato, kot je k temu dodala odgovorna projektantka, arhitektka Sandra Šterpin, takšni projekti ne puščajo dosti ustvarjalne svobode. To je dodobra spoznala že pri svojem prvem projektu te vrste, prenovi vile Urška pri kopališču Kodeljevo. Toda tista je bila v mnogo boljšem stanju, v primerjavi z vilo Madeleine ni imela porušenih medetažnih konstrukcij, materialno stanje objekta je bilo boljše, zato so bili posegi milejši. Drugi projekt, pri katerem je sodelovala, to je bila prenova Osnovne šole Vide Pregarc, pa je bilo spomeniško zavarovano območje naselja in zato zahteve niso bile tako zelo toge. A je bil prav tako zelo obsežen in zahteven projekt, predvsem zaradi protipotresne sanacije.


 

Četrt, ki se je oblikovala na prelomu stoletja

Ljubljanska vilska četrt z današnjo Veselovo je nastala na prelomu iz 19. v 20. stoletje, neoklasicistično večstanovanjsko vilo, zdaj poimenovano kot Vila Madeleine, sta si omislila Josip in Magdalena Spalek. Zgradili so jo leta 1902 po načrtih Adolfa Wolfa, dela je izvedla Kranjska stavbna družba. Prvotno je bila okrašena s tedaj modnimi secesijskimi vzorci na ograjah balkonov, pod strešnim vencem in v atikah nad stranskimi okni.

Po predelavi fasade leta 1910 za novega lastnika K. Trillerja pa je ohranila samo še nekaj secesijskih okrasnih elementov na pilastrih med okni zgornjega nadstropja pa tudi osrednji rizalit z motivom timpanona. V Arhivu Ljubljana so se ohranili prvotni načrti in ti so arhitektko Sandro Šterpin navdušili: »Zelo me je presenetila inovativnost takratnih gradbincev. Nikoli nisem pomislila, kaj pomeni, če v stanovanju ni elektrike, ali kako je, če v stranišču ni prezračevanja, in navdušilo me je, kako so to rešili. Naravno prezračevanje v kopalnici so zagotovili prek loput, ki so vodile neposredno do okna, z visokimi okni pa so poskrbeli še za naravno osvetlitev sanitarij, ki je hkrati z višino oken zagotavljala tudi intimnost. Vse je bilo zelo premišljeno,« je poudarila.



Hiša bo tudi po prenovi oziroma rekonstrukciji ohranila tlorisno zasnovo s preloma stoletja, ki je zelo aktualna in ponuja kakovostno bivanje za 21. stoletje. »Sobe so nanizane v nekakšnem krožnem tlorisu, torej je mogoče prehajati iz druge v drugo, hkrati pa z zaprtjem vmesnih vrat zagotoviti mir, saj je v vsako sobo mogoče vstopiti še iz hodnika. Predvideli smo osem stanovanj v velikosti od 120 do 150 kvadratnih metrov. V vsaki etaži bosta po dve, eno bo manjše, drugo pa za eno sobo večje, enako bo na mansardi. Si bodo pa zelo podobna,« je podrobneje opisala.
Nekoč je bilo v mansardi urejenih nekaj sob za služinčad, ki so jih v povojnem obdobju, ko so v vili tako kot v mnogih drugih uredili bivanje za socialno ogrožene, združili v majhna prebivališča. Zaradi reševanja vsesplošne stanovanjske stiske je bilo v enem trenutku v vili celo devet stanovanj.
 

Kupčeve želje pogosto šele pozneje

Razporeditev prostorov so predvideli glede na potencialne kupce. »Vendar mislim, da je naša zakonodaja v tem pogledu preveč toga. Že med gradnjo je treba natančno definirati, kje bo kuhinja, ali bosta dve otroški sobi ali zgolj ena velika, uporabnega dovoljenja pa ni mogoče dobiti, ne da bi bilo to že izvedeno. Kupčeve želje tako pogosto pridejo na vrsto šele pozneje, to pa pomeni, da je marsikdaj treba tudi kaj porušiti,« je opomnila sogovornica. Še ena zanimivost je vidna iz prvotnih načrtov: lože so bile v čisto prvem načrtu odprte, a že leta 1905 so zaprosili za novo gradbeno dovoljenje, da jih zasteklijo. Toda v resnici so jih zasteklili le nekaj v diagonalni smeri, druge so ostale odprte. Odslej, po 114 letih pa bodo lože (v dveh etažah) vse zastekljene, mansardni stanovanji pa bosta imeli tudi terasi.


 

ℹVila Madeleine, Veselova 17, Ljubljana

Investitor: Ande invest, d. o. o., in MB investicije plus, d. o. o.
Izvajalec: v fazi izbora
Približna vrednost investicije: šest milijonov evrov
Velikost objekta: 1667 m2 neto (vključuje osem nadstandarnih meščanskih stanovanj, tehnične prostore in 16 parkirnih mest v garažni hiši pod objektom)
Približna cena stanovanj: od 700.000 do 1.000.000 evrov
Odgovorni vodja projekta in odgovorni projektant arhitekture: Sandra Šterpin, Projektant, d. o. o.

Preberite še:
Šumi: vrnitev na kraj mladosti
Spektra: živeti v najvišji stanovanjski stolpnici v Sloveniji
Kako raste prekmurska vas Ajda