Nisem plastična vrečka

Plastična vrečka že iz Stande ali Benettona je bila precej imenitna reč, ki smo jo čuvali. Tudi navadne iz bližnje živilske trgovine so šle mnogokrat tja in nazaj, babica jih je skrbno zlagala še, ko smo se že utapljali v njih.

Samo v Sloveniji naj bi porabili med 300 in 600 milijoni plastičnih vrečk na leto, veliko večino le za pol ure, samo štiri odstotke pa jih reciklirali. A natrpan predal v predsobi navrže še, kar so popisali tudi v New York Timesu: namnožile so se tudi bombažne vrečke. Dve sta prišli z novinarskim gradivom iz tovarne pohištva Molteni, dve iz MAO, tretja iz hotela Lev ..., deveto je podarila Kazina.

Nedolgo nazaj so vanje polagali le imenitnejše torbice ali čevlje, zdaj so del imidža znamk in njihov okoljsko ozaveščeni izkaz. Prvo vrečko za večkratno uporabo – z napisom I'm Not a Plastic Bag (Nisem plastična vrečka) – naj bi ustvarila britanska oblikovalka Anya Hindmarch z okoljsko agencijo Swift leta 2007 kot alternativo enkratnim, zanjo je v enem dnevu v vrsti stalo okoli 80.000 Britancev. Postala je viralna in učinkovit model. V Združenem kraljestvu se je do leta 2010 število kupljenih enkratnih zmanjšalo za 40 odstotkov. Mnoge znanih znamk so postale kultne.

Po danski študiji bi morali vrečko iz organskega bombaža uporabiti kar 20.000-krat ali skoraj 55 let, tistih devet iz predala pa skupno kar 486 let, da bi upravičili izdelavo. A so se že pri prvem pranju skrčile, da je v njih komaj kaj spraviti.

Le 15 odstotkov od 30 milijonov ton bombaža, kolikor ga na svetu pridelamo vsako leto, konča v predelovalnicah tekstila, vrečke pa je še težko reciklirati, ker so potiskane. Toda tehtanje, ali je slabša vrečka iz bombaža ali nafte, pahne potrošnika v občutek, da rešitve ni, je za NYT priznala tudi profesorica okoljskih študij Melanie Dupuis.

Začeti je mogoče z enim dnevom brez plastike v tednu, kot pozivajo Ekologi brez meja. Vsak dan pa nadaljevati s čim manjšo potrošnjo. Tudi vrečk.