Ne samo turkizne sanje

Na različnih lestvicah najlepših, najboljših in najosupljivejših bazenov zadnjih osmih let vztraja bazen singapurskega petzvezdičnega hotela Marina Bay Sands, ki slovi kot najvišjeležeči najdaljši bazen na svetu.

Kopalce vabi kar 191 metrov pod oblake ter ponuja velemestno panoramo 21. stoletja kot na dlani. Dvignjen je nad 57. nadstropje oziroma tri hotelske stolpiče s skupno več kot 2500 sobami ter je namenjen samo hotelskim gostom. Medtem ko ga z ene strani obdajajo ležalniki in palme, se z druge njegova gladina, dolga skoraj 150 metrov, širi tako rekoč v nebo. Je lep primer tega, kar danes šteje za estetski prestiž oziroma pričakovano normo gostov prestižnih hotelov: je tako imenovani neskončni bazen, ki se zlasti na kataloških fotografijah zdi odprto vodno telo brez roba, najpogosteje zlit z morjem ali nebom.

Po gigantskih razsežnostih bo očitno več Guinnessovih rekordov dosegla družba Crystal Lagoons. Najprej se je med rekorderje vpisala z zgraditvijo kilometer dolgega in 7,7 hektara velikega bazena v zasebnem resortu San Alfonso del Mar vzdolž Pacifika v Čilu, ki so ga s kar 250 milijoni litrov slane vode prvič napolnili leta 2006 (leta 2014 so ga morali zapreti zaradi smrti 14-letnega dečka, zato je zdaj po njem dovoljeno le pluti z manjšimi čolni). Ta lastni bazenski rekord je družba nato presegla pred tremi leti, ko je v resortu Citystars v Šarm El Šejku v Egiptu odprla še pet hektarov večje vodno telo. Že leta 2020 se bo mogoče kopati v skoraj 40 hektarov veliki laguni v Mohammed Bin Rashid Al Maktoum City District One v Dubaju. Že zdaj vedo, da bo projekt presegel kar šest svetovnih rekordov. Svoj čas, o čemer pričajo stare razglednice iz 40. let 20. stoletja, je bil kralj med bazeni kopalno središče Georges Orthlieb v Casablanci v Maroku, ki je meril 480 metrov v dolžino in 75 metrov v širino oziroma se razširjal čez več kot tri hektare vzdolž atlantske obale.


 

V nedrjih mati Zemlje

Tu so še rekorderji, ki segajo globoko v nedrje matere Zemlje. Neverjetno, a prvega te vrste, namenjenega predvsem potapljačem, so leta 2004 odprli sredi Evrope – v Bruslju. Nemo 33 se je z uradnimi 33 metri (in neuradnimi 32,4 metra) v zgodovino zapisal kot najgloblji bazen na svetu, pobudo zanj pa je dal potapljač in podjetnik John Beernaerts, saj si je podobnih razmer kot na svojih ljubih potapljaških destinacijah po svetu želel tudi doma. Tri leta študij je bilo potrebnih za razvoj tega projekta, testirali pa so 21 različic, saj je bilo marsikaj še velika neznanka. Poglavitni cilj je bilo seveda zagotoviti varnost, in kot se je pokazalo desetletje po odprtju, kljub 300.000 potapljačem, ki so ga obiskali, ni bilo nesreče. S sledenjem trajnostnim in ekološkim vidikom so uporabnikom zagotovili tudi neklorirano in na 33 stopinj ogrevano vodo ter hkrati dosegli, da je Nemo 33 za več kot polovico varčnejši od običajnega bazena, kljub temu da je pet stopinj Celzija toplejši. V centru sta bar in restavracija, obiskovalcem ponujajo potapljaške tečaje in prirejajo srečanja profesionalcev, ki tu pogosto trenirajo. Lani so pet metrov pod gladino odprli še kapsulo, v kateri je mogoče kaj pojesti ali, denimo, nazdraviti s šampanjcem.

Bruseljski Nemo je s trona najglobljega bazena padel leta 2014, ko so v štirizvezdičnem hotelu Millepini Terme v termah Abano Montegrotto pri Padovi v Italiji odprli Y-40. Bazen je globok 42,15 metra oziroma se v globino spušča za višino 14-nadstropne stolpnice, radi pa se pohvalijo, da je tudi edini, namenjen potapljačem, ki vsebuje termalno vodo. Ta ima med 32 in 34 stopinjami Celzija, zato potapljači v njej tako kot v bruseljskem Nemu ne potrebujejo neoprenske obleke.

Y-40 so zgradili po načrtih domačega arhitekta Emanuela Boaretta v zgolj enem letu. Pri tem je sodelovalo kar 30 italijanskih tovarn, 600 ljudi, štiri inženirske skupine, kar devet dni je trajalo, da so ga sploh napolnili – s 4300 kubičnimi metri vode. Prvih deset metrov je običajnega bazena, velikosti 21 metrov krat 18 metrov, nadaljnje globine pa so uokvirjene v osvetljen valj. V Y-40 so posneli že več kot 60 filmov, tudi prizore akcijskega trilerja Momentum in lanski dokumentarec Človek delfin o Jacquesu Mayolu, prvem potapljaču na vdih, ki je presegel sto metrov in po zgodbi katerega je Luc Besson že leta 1988 posnel kultni film Velika modrina.

Bazen v kolonialni stavbi

Bazen pa je predvsem dragocena pridobitev za znanstvene raziskave, predvsem podvodne medicine in hiperbaričnih centrov oziroma vplivov vodnega tlaka na človeško telo. In za povrhu se je po njem deloma mogoče razgledati, ne da bi človek sploh pomočil prst v vodo – v 13 metrov dolgem predoru in na razglednih policah, od vode ločenih s steklom.

Kdor raje kot v vrtoglavih globinah oziroma višinah in gigantskih površinah uživa v estetskih merilih, bo na lestvicah bazenskih presežkov našel še pestrejšo izbiro. Prevladujejo tisti v tropih, ki se pogosto terasasto stapljajo v turkizne morske plitvine, med drugim Sejšelov, Maldivov in Bahamov, med predlaganimi so pogosto tudi mamljiva vodna telesa prestižnih italijanskih, tu in tam tudi grških hotelov. Za edinstven razgled, denimo, na amalfijsko obalo razglašajo pogled iz bazena petzvezdičnega hotela Belmond Caruso, urejenega v palači iz 11. stoletja.



Dvignjen je na pečino, 300 metrov visoko, in pogled razširja na Ravello. Podobno zlit z nebom se zdi bazen hotela Grace na Santoriniju, ki se razgleduje na Egejsko morje, kritično oko novinarjev, ki potujejo v svojem službenem času, pa ni spregledalo niti potencialnih krajev za kopanje tistih, ki svoj pogled raje kot na palme ali morje uperjajo na gorske vršace. Zanje predlagajo bazen v štirizvezdičnem hotelu Cambrian na prizorišču tekem svetovnega pokala v Adelbodnu v švicarskih Alpah, ki spada med dvajset najboljših švicarskih wellness hotelov in spajev, ali pa tistega v petzvezdičnem hotelu Villa Honegg z zgolj 23 sobami, ki se dviga nad Luzernskim jezerom.



Če se bazen v singapurskem Marina Bay Sandsu steguje proti sodobnosti, se tisti na Haciendi Uayamon v bližni starodavnega majevskega kraja s templji Edzna na mehiškem polotoku Jukatan potaplja v preteklost. Na veleposestvu iz leta 1700, kjer so gojili živino, v 19. stoletju pa zasloveli kot ena največjih jukatanskih plantaž za pridobivanje sisala, je zdaj hotel z zgolj 12 sobami. Bazen je urejen kar znotraj kolonialističnih ruševin, plavalci in namakalci pa lahko znotraj zidov predelovalnega objekta premagujejo razdaljo tudi med dvema stebroma. Nekoč sta podpirala streho, zdaj pogled v nebo. Komur je dovolj turkizne – tu so tudi bazeni, ki se zaradi rdeče obloge zdijo krvavo rdeči. Eden je v resortu Library na tajskem otoku Koh Samui. Zlato energijo obljublja potopitev v tistega hotelu St. Regis v Lhasi v Tibetu ... •