Ne daj se, Jerry!

Jerry iz Kaštela Starega je pobegnil. Ušel je pred klavcem Petrom. Jerry ni navaden begunec. Je bik na begu, ki je namesto klavnice izbral svobodo in se je, ko je zavohal kri in bližnjo smrt, odločil, da bo tvegal. Zdaj ga išče polovica Dalmacije. Ima 600 kilogramov, roge, kot se spodobi, napol divja sorta, ki se tudi za ženske, no, za krave ne zmeni. Po besedah lastnika Ivana je sposoben preživeti v naravi.

Je begunec, ki bi mu zavidal sam Harrison Ford, so zapisali v Slobodni Dalmaciji. Hrvaški »Ford« ima na facebooku tudi podporno skupino. Ne uspe vsakomur uiti roki mesarja! Ljudje ga slavijo, ker je spregledal namene klavca in ga ukanil. Zato mu kličejo: Ne daj se, Jerry! Lastnik Ivan težko razume sentimentalnost rojakov – bik je bik, meso pa meso –, a ga je očitno ganila. Jerryju je javno obljubil, da mu bo podaril življenje. Samo vrne naj se.

Življenje v simbiozi

Pred leti je ameriška zoologinja Temple Grandin, šepetalka kravam in konjem, borka za humano smrt farmskih živali, napisala knjigo Živali nas človečijo. Dvomi o mesu, ki je »le« meso, so razjedali tudi njo. Z živalmi, ki jih imamo za hrano, je treba živeti v simbiozi, v razmerju, v katerem obe strani – človek in »meso« – dobita nekaj dobrega, je zapisala in se spomnila dneva, ko so v klavnici v Nebraski vgradili njen izum – sistem, ki živali bolj humano vodi v smrt. A še vedno je tudi njen izum le pot brez vrnitve. Zajokala je. Nato jo je prešinilo, da tistih krav brez človeka ne bi bilo – ne na svetu ne v klavnici – in da je v divjini smrt velikokrat bolj boleča in stresna od smrti v moderni klavnici …

Jerryju ne bo treba nazaj h klavcu. Lastnik Ivan mu sporoča, da bo odslej doma imel hotel s petimi zvezdicami. Samo vrne naj se. A kaj, ko so člani Jerryjeve podporne skupine Ivana že razglasili za imperatorja v koloseju, ki s palcem gor ali dol odloča o življenju in smrti … Kakšna simbioza neki! Ne daj se, Jerry. Tudi ljudje smo kdaj ti. Tudi mi znamo »simbiozi« zlatih kletk in imperatorjev v njih reči ne.