Napisano po domače

Tisti, ki večinoma spremljamo javne radijske in televizijske programe, v glavnem poslušamo čisto slovenščino. Tudi zato je prav simpatično, ko v studiu gostijo koga, ki prihaja iz kakšnega drugega kot zgolj osrednjega dela Slovenije. In ko slišimo nekoga, ki je iz naših krajev, je občutek domač. Četudi se šele takrat zavemo, da govorimo zelo daleč od knjižnega, zbornega jezika.

Še dobro, da imamo knjižni jezik. Kako bi se sicer sporazumeli z našimi številnimi narečji, je veliko vprašanje. Mama mi je povedala, da je bilo menda moje prvo vprašanje pri očetovem bratrancu na Koroškem: »Mami, a təti pa ne govorijo slovensko?« Ko sva bila z možem, takrat še fantom, prvič skupaj na obisku pri stari mami na Gorenjskem, je ta pristavila za kavo in vprašala: »Auš zvə svədək kufe?« Pojma ni imel, da ga sprašuje, ali bo zelo sladko kavo. Ko se je kolegica pogovarjala s svojimi domačimi v Prekmurju, smo tudi razumeli le tu in tam kakšno besedo.

Poslušati nekoga, ki govori v narečju, je simpatično. V knjigah imajo narečja in posebne govorice svoj čar in smisel, zabavno zvenijo tudi v oglasih. V vseh teh primerih so narečja uporabljena namenoma. Težava se pojavi takrat, ko bi pisci radi napisali zborno, pa ne gre.

Oni dan me je prijateljica slovenistka opozorila na tablo v Celju, ki vabi v gostilno na zajtrk. Med drugim ponujajo »umešane jajčke«. Pri nas so jajca pač ženskega spola. Tako kot v tem delu Slovenije ne boste dobili jabolk, ampak japke. Če bi bilo namenoma tako napisano, bi bilo simpatično. Tako pa moja prijateljica vsak dan zamiži, ko gre mimo. K sreči je gostilničarju dobra vila na tabli popravila predlog s oziroma z, ker so tudi na »ta suhi škafec pušča« pozabili.

Čeprav marsikoga prav bolijo taki zapisi in bi verjetno rajši jajčka, so jajčke prav tako božanske. Ne vem, ali so domače. Za ta del države se vsaj domače preberejo.