Največja palma na svetu leži ob obali Dubaja že 20 let

Pred 55 leti so v obalnih vodah nerazvitega puščavskega emirata Dubaj odkrili nafto, kar je povzročilo radikalno preobrazbo majhnega mesteca in njegove okolice. Zgolj v prvih sedmih letih je število prebivalstva naraslo za 300 odstotkov, Dubaj pa se je s prihodki od nafte zavihtel med najbogatejše in najbolj ekstravagantne kraje sveta. Ker zaloge črnega zlata pod puščavskim peskom naglo usihajo, si poskuša emirat svetlo prihodnost zgraditi z luksuznim turizmom. Popotnike, željne blišča, privablja z megalomanskimi objekti, kot sta, denimo, najvišja stolpnica na svetu in seveda orjaški umetni otok v obliki palme.

V letošnjem juniju poteka 20. obletnica začetka gradnje arhipelaga Palm Džumeira, ki je dubajsko obalo podaljšal za kar 520 kilometrov in sprožil val nadaljnjih gradenj umetnih otočij še večjih razsežnosti in še bolj kičastih oblik, celo Izola je podlegla skušnjavi in načrtovala otoček v obliki delfina. Številne tovrstne načrte, ki so po dubajskem uspehu kot gobe po dežju nastajali po vsem svetu, je prekinila šele finančna kriza.



Ker puščavski pesek, material, ki ga ima Dubaj na pretek, za gradnjo podvodnih temeljev ni primeren, so morali iz Perzijskega zaliva izkopati okoli 120 milijonov kubičnih metrov peska, iz gora pa so pripeljali še sedem milijonov ton skal, ki sestavljajo valobrane. Otok je tako masiven, da so si pri gradnji pomagali kar s satelitskim slikami. Če bi iz vsega tega peska in skal zgradili dva metra visok zid, bi z material zadostoval, da bi z njim trikrat ovili Zemljo, poroča CNN.

Kljub temu da je gradnja potekala dlje, kot je bilo načrtovano, so se prvi prebivalci na otok naselili že leta 2006. Ko bo gradnja stanovanj in vil končana, naj bi na otoku prebivalo kar 120.000 ljudi, družbo pa jim bo delalo 20.000 turistov in vrsta turističnih znamenitosti.

Da bi pritegnili čim več petičnih turistov, so na otoku postavili še največji vodnjak na svetu, letos pa se je dolgi vrsti ekstravagantnosti pridružilo še odprtje razgledne ploščadi na 52-nadstropni stolpnici v središču otočja. Prvih dvajset let je bilo namreč otok v celoti mogoče videti zgolj iz helikopterja ali letala.


 

Temne plati palmovega otočja

Palm Džumeria je nedvomno spomenik zmožnostim sodobne tehnologije, a hkrati tudi bahave potratnosti, slabega okusa in izjemne neenakosti. Vsa tehnološka modernizacija ni modernizirala emirata, ki je še zmerom monarhija, ki jo že skoraj dve stoletji vodi ista družina. Vsaka kritika monarhije je strogo prepovedana, veljajo skrajno nazadnjaški zakoni, kršiteljem pa grozijo drakonske kazni.



Rast dubajska metropole temelji na poceni delovni sili, uvoženi iz najrevnejših azijskih držav, večina izmed četrt milijona tujih delavcev pa živi v razmerah, ki so po mnenju organizacije Human Rights Watch nehumane. Stavkajoči delavci so kaznovani z najmanj polletno zaporno kaznijo, večina slabše plačanih delavcev pa je žrtev trgovine z ljudmi ali prisilnega dela. Izjemno razširjena je tudi prisila v spolno delo. Že zaradi kritik takšnega stanja na družbenih omrežjih se je več vzhodnoazijskih delavcev znašlo v ječah emirata.

Tudi Palm Džumeria neposredno je vse prej kot nesporen projekt. Številni znanstveniki opozarjajo, da je zgraditev umetnega otočja močno spremenila podvodno floro in favno ter povečala erozijo obale. Greenpeace je otok označil za brazgotino in opozoril na onesnaženje koralnih grebenov, ki ga je povzročila gradnja. Svetovni sklad za naravo pa je leta 2006, torej takoj po zgraditvi otoka, ekološki odtis Arabskih emiratov ocenil kot najvišjega na svetu.