Najprej je bila samo vrsta lesenih koč

Ob današnjem odprtju poletnih olimpijskih iger bomo najbrž velikokrat slišali, da je Pariz – poleg Los Angelesa in Londona – eno izmed treh mest, ki jih gosti že tretjič, prvič jih je leta 1900 in drugič pred stotimi leti. Prav leta 1924 so bili v Parizu tudi prvi, ki so športnike, ko ne tekmujejo, združili na istem mestu. Naselje so poimenovali olimpijska vas, čeprav je bila to v resnici samo skupina lesenih koč, ki so jih po dogodku porušili.

Olimpijska vas na tokratnih igrah je ena pogostih tem obravnave in diskusije. Organizatorji jo radi izpostavljajo kot primer trajnostne gradnje, ki sodi v sklop »najbolj zelenih olimpijskih iger v zgodovini«. Po koncu paraolimpijskih iger, ki bodo sledile olimpijskim, bodo kompleks 82 stavb spremenili v pisarne za šest tisoč delavcev in stanovanja za prav toliko stanovalcev. »Vas je bila zamišljena kot soseska, ki bo kasneje zaživela,« je za CNN dejala Georgina Grenon, direktorica trajnostnega razvoja Pariz 2024. »Olimpijske igre Pariz 2024 jo le najemajo za nekaj mesecev.«

Namestitev in hrana po enotni ceni

Pred stotimi leti je bilo seveda precej drugače. Do olimpijskih iger v Parizu leta 1924, na katerih je legendarni slovenski telovadec Leon Štukelj osvojil dve zlati medalji, so športniki, trenerji ter spremljevalno osebje prebivali na različnih lokacijah; tisti z večjimi proračuni so si plačali hotele, drugi so izbrali vse mogoče nastanitve, tudi v šolah in vojašnicah, od koder so jih nato vozili na prizorišča tekmovanj. Ker je bila takšna razpršenost precejšen logistični (in finančni) zalogaj, je Mednarodni olimpijski komite, takrat pod vodstvom slovitega Pierra de Coubertina, v splošna tehnična pravila, ki so veljala za poletne olimpijske igre leta 1924, zapisal, da mora organizacijski odbor športnikom zagotoviti »namestitev, posteljnino in hrano po fiksni ceni, ki se vnaprej določi na osebo na dan«.

Kompleksu, ki so ga zgradili v bližini stadiona v Colombesu severozahodno od Pariza, so dali ime olimpijska vas, pod čemer si danes predstavljamo nekaj povsem drugega kot vrsto lesenih koč, v katerih so bile po tri postelje. So pa že takrat med njimi uredili menjalnico, čistilnico, frizerski salon, trafiko in pošto. Čeprav so bile nastanitve precej špartanske in so jih po koncu iger porušili, so ekipam z vsega sveta omogočile nastanitev na isti lokaciji ter pod enakimi pogoji in s skupnimi storitvami. Niso pa tam prebivale prav vse ekipe, saj so bila nekatera prizorišča tekmovanj preveč oddaljena.

V Amsterdamu so prebivali tudi na ladjah

Na naslednjih igrah, leta 1928 v Amsterdamu – prvih z imenom poletne olimpijske igre, s čimer so jih razlikovali od zimskih, ki so premiero doživele leta 1924 v francoskem Chamonixu – organizatorjem ni uspelo urediti olimpijske vasi. To je posledica več zapletov; prvi je bil ta, da so jo nameravali zgraditi v okolici starega stadiona, o katerem se je izkazalo, da ne bo prenesel tako velikega športnega dogodka, predvsem pa ne tolikšnega števila obiskovalcev. Med njimi so bili takrat že mnogi takšni, ki so se želeli na prizorišče pripeljati z avtomobilom. Na pomoč je prišlo mesto Amsterdam in ponudilo zemljišče za nov stadion, na koncu pa je ob njem zmanjkalo prostora – in denarja – za olimpijsko vas. Prvotno predvideni prostor so tako namenili za parkirišče, za olimpijsko družino s približno 5000 člani pa začeli iskati postelje na vseh koncih in krajih. Naposled so uporabili vse mogoče postelje, na šolah v radiju 60 kilometrov okoli prizorišča, pri zasebnikih, celo na ladjah.

Ker so bile prve nastanitve v Parizu precej skromne, za prvo pravo olimpijsko vas s primerno opremljenimi sobami, kuhinjami in za tisti čas drugimi sodobnimi dodatki štejejo prebivališča za športnike, ki so jih postavili za igre v Los Angelesu leta 1932. Vas s približno 500 hišami za približno dva tisoč športnikov iz 37 držav so zgradili zahodno od mesta, na območju, imenovanem Baldwin Hills, saj je bilo tam kakšno stopinjo hladneje kot v samem središču, od tam je bil tudi lep razgled na mesto in stadiona, oddaljen kakih deset minut vožnje z avtomobilom. V vasi so med drugim uredili bolnišnico, pralnico, gasilsko postajo, pošto in amfiteater z 2000 sedeži.

Ko govorimo o enakih pogojih za vse, je to v resnici precej idealistično povedano oziroma daleč od resnice. Enaki pogoji so bili namreč zagotovljeni samo za moške udeležence, športnice so namreč še vedno stanovale po hotelih in drugih nastanitvah. Šele na olimpijskih igrah leta 1956 v Melbournu so prilagodili pravila. A tudi takrat so ženske dobile svoj del vasi, kamor moški niso imeli vstopa – do leta 1984 v Los Angelesu, ko so vendarle začeli bivanje v vasi urejati po ekipah, ne po spolu.

Vzorčna primera sodobne arhitekture

Prvo stalno vas so zgradili v Helsinkih za poletne olimpijske igre leta 1952. Prebivališča na območju Käpylä za okoli 4800 športnikov in drugo osebje so bila tudi največji gradbeni projekt teh iger in so postala vzorčni primer gradnje na suburbanih območjih v času po drugi svetovni vojni. Približno tisoč stanovanj v velikosti od 17 do 88 kvadratnih metrov (večina je bila manjših dvo- ali trisobnih) so uredili v 45 stanovanjskih stavbah z balkoni, od koder je bil razgled na bujna zelena dvorišča. Med spremljevalne zmogljivosti so med drugim sodili bolnišnica, kinodvorana, trgovine, savne, pošta, banka, pralnica, frizer in čevljar.

Prebivališča za športnice so uredili v zdravstveni šoli približno kilometer od olimpijskega stadiona. Olimpijsko vas Kisakylä so po igrah spremenili v stanovanjsko naselje, kar je še danes, v vodo pa niso padli niti načrti iz leta 1940. Že takrat bi namreč morali Helsinki gostiti poletne olimpijske igre, a so jih zaradi druge svetovne vojne odpovedali. Načrtovano olimpijsko vas (Olympiakylä), sestavljeno iz 23 stavb za 3200 športnikov in spremljevalno osebje, pa so kljub temu zgradili in s tem pomagali ublažiti stanovanjsko stisko v mestu. Obe območji, Olympiakylä in Kisakylä, veljata za vzorčna primera sodobne arhitekture na Finskem.

Naslednja prelomnica v zgodovini olimpijskih vasi je leto 1972. Poletne olimpijske igre v Münchnu, ki so jih prireditelji radi navajali kot »igre miru in veselja«, da bi zabrisali spomin na tiste iz leta 1936, zaznamovane z vladavino Adolfa Hitlerja, v zgodovinskem spominu niso ostale po športnih dosežkih niti po slavljenju miru, ampak po terorističnem napadu, ki je bistveno vplival na življenje v teh naseljih v prihodnjih desetletjih.

Petega septembra zgodaj zjutraj se je osem pripadnikov palestinske teroristične skupine Črni september prikradlo v olimpijsko vas, v prostore, kjer je bila nastanjena večina izraelskih športnikov in trenerjev. Ubili so enega športnika in enega trenerja, ki sta se jim zoperstavila, devet drugih so vzeli za talce ter zahtevali izpustitev 234 palestinskih in arabskih zapornikov. V neposrečeni reševalni akciji so talci izgubili življenje, povračilni ukrepi Izraela, ki je že takrat vztrajal, da se s teroristi ne bo pogajal, pa so eskalirali v operacijo Božji srd, v kateri je življenje izgubilo več kot dvesto palestinskih borcev. Po tem napadu so se olimpijske vasi spremenile v težko dostopne trdnjave.

Moški del olimpijske vasi v Münchnu, kjer se je zgodila tragedija, so leta 1973 spremenili v stanovanjsko sosesko, ženski del pa v študentsko četrt.

Ogromen trajnostni laboratorij

V nadaljevanju je bila vsaka olimpijska vas za kanec večja, sodobnejša, najbrž tudi bolje varovana. Večinoma so jih, potem ko so jih zapustili športniki, namenili prebivalcem. Tudi na zdajšnjih upajo, da bodo z novim naseljem na stičišču treh občin na severu Pariza, Saint-Ouen, Saint-Denis in L'Île-Saint-Denis, ublažili stanovanjsko krizo v francoski prestolnici ter hkrati predstavili primer trajnostno naravnane suburbane soseske.

Vse stavbe, v katerih bo za začetek prebivalo več kot 14.000 športnikov, trenerjev in drugih spremljevalcev, so zgrajene iz lesa oziroma recikliranih materialov, tretjina streh je opremljenih s sončnimi celicami, druga tretjina je ozelenjenih, tudi vzmetnice so izdelane iz ponovno uporabljenih materialov in jih bo mogoče po igrah spet reciklirati, med drugim naštevajo organizatorji. Po vsej vasi je še več drugih poskusov, s katerimi preverjajo nove zelene tehnologije in gradbene metode, kot je poudarila Georgina Grenon. »Vas je ogromen laboratorij.«