Najlepše se godi družinam na Švedskem

Slovenija se je med 31 najrazvitejšimi državami sveta po politiki, prijazni do družin, uvrstila na osmo mesto. Vrh lestvice zasedajo Švedska, Norveška in Islandija, na dnu so Ciper, Grčija in Švica. Poročilo, ki utrjuje zavedanje, da je v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami za mladi rod dobro poskrbljeno, pa kaže tudi, kje je prostor za izboljšave.

Ali so najrazvitejše države sveta prijazne do družin? je Unicef naslovil poročilo, v katero je sicer zajel 41 najrazvitejših držav Evropske unije in OECD, vendar za deseterico ni imel vseh primerljivih podatkov za uvrstitev na lestvico. To so izdelali na podlagi štirih kazalnikov: dolžina plačane odsotnosti za matere in tiste, ki je namenjena samo očetom, ter delež otrok, vključenih v programe predšolske vzgoje v starostnih obdobjih od enega do treh let in od treh do petih let.
 

Neplačano starševstvo v ZDA

Med omenjeno deseterico so Združene države Amerike sicer že znane kot primer, kjer je politika neprijazna do družin, zlasti tistih, ki ne spadajo med premožne. To je edina članica OECD, ki nima ustrezno sistemsko urejenega plačanega starševskega dopusta. Blizu sta ji Avstralija in Nova Zelandija, kjer imajo matere – tako kot v Švici – le osem tednov dopusta za nego dojenčka, očetje ga nimajo.

Da plačana odsotnost mater tudi v prvih mesecih življenja otrok ni samoumevna, potrjuje podatek, da jo pozna le polovica od proučevanih držav. Estonija je najbolj radodarna, saj je lahko tam ta dopust dolg 85 tednov, za njo sta Madžarska (72 tednov) in Bolgarija (61). Tudi Slovenija si je visok položaj med drugim prislužila z dolžino plačane odsotnosti za matere (48).

Drugi kazalnik, ki vleče navzgor, je vključenost malčkov do treh let v vrtce; ta je 40-odstotna (najvišja je na Danskem, 70-odstotna). V primerjavi z drugimi državami je nekoliko slabše ocenjena po deležu otrok od treh do petih let, ki hodijo v vrtec (90 odstotkov, na Islandiji 99), ter po plačani odsotnosti za očete. V poročilu je navedenega 2,6 tedna, vendar se podatki nanašajo na leto 2016, zdaj imajo očetje na voljo 30 koledarskih dni.
 

Navidezna prijaznost do očetov

Na prvem mestu po prijaznosti do očetov je Japonska, vendar je ta prijaznost samo navidezna, saj le eden od dvajsetih izrabi šest mesecev plačanega dopust, kolikor bi ga lahko. V Sloveniji so moški bistveno bolj vključeni v skrb za malčke; omenjeni dopust si vzame osem od desetih. »Plačan očetovski dopust moškim omogoča, da krepijo povezanost z otroki, prispeva k zdravemu razvoju malčkov, zmanjšuje poporodno depresijo mater in povečuje enakost med spoloma,« poudarja poročilo in poziva države, naj očete spodbudijo k izrabi tega dopusta.



Pomemben dejavnik pri tem je dejstvo, da moški večinoma zaslužijo več kot ženske. To je potrdil primer Islandije, ki na lestvici zaseda tretje mesto. Očetje imajo tam slabih osem tednov plačanega dopusta za nego otroka. Do leta 2008, torej pred krizo, ga je izrabilo 90 odstotkov očetov, leta 2016 manj kot 75 odstotkov.

Pred Islandijo sta Švedska in Norveška, kar potrjuje pregovorno učinkovitost skandinavskega socialnega modela. Na Švedskem imajo matere 35 tednov plačane odsotnosti za nego in varstvo otroka, očetje enajst, več kot polovica malčkov do treh let je vključenih v vrtce in 97 odstotkov po tretjem letu do osnovne šole.
 

Najpomembnejše obdobje za razvoj

Na repu je Švica z omenjenimi osmimi tedni plačane odsotnosti za matere. V prvem starostnem obdobju je v vrtčevskem varstvu manj kot tretjina otrok, v drugem dve tretjini. Čeprav se zdi, da v Švici, kjer je življenjski standard precej visok, ta primanjkljaj brez težav nadomestijo, izvršna direktorica Unicefa Henrietta Fore poudarja, da časa z otroki ni mogoče nadoknaditi: »Za razvoj otrokovih možganov, kar pomembno vpliva na njegovo prihodnost, je najpomembnejše obdobje zgodnje otroštvo.«



Unicef zato vlade poziva, da zagotovijo podporo staršem pri ustvarjanju najboljšega okolja za razvoj malčkov. To pa je vsaj šest mesecev plačanega dopusta in univerzalen dostop do kakovostnega varstva otrok do vstopa v osnovno šolo, ne glede na položaj družine. Poskrbeti je tudi treba, da ni »časovne luknje« med koncem starševskega dopusta in začetkom otroškega varstva, kar je problem tudi v Sloveniji, in spodbujati dojenje, med drugim z zagotovljenimi odmori na delovnem mestu in primernimi prostori za to. Prav pri dojenju evropske države precej zaostajajo za azijskimi in afriškimi.