Koroški vrtiljak so smučišča, ki ležijo v neposredni bližini Miljskega oziroma Milštatskega jezera (Millstätter See). Drugo največje koroško jezero je odlično izhodišče za smučišča, kot so Goldeck, Bad Kleinkirchheim, Kačjak (Katschberg), Mokrine (Nassfeld), Osojščica (Gerlitzen) in Heiligenblut-Großglockner, skupno jih je kar trideset. Povezana so z eno smučarsko karto, ki pa je primerna za vse. Tereni so vseh težavnostnih stopenj, od modrih do črnih, od povsem družinskih za začetnike, kot je manjše smučišče Goldeck nad mestom Špital ob Dravi, do bolj zahtevnih in večjih, kot so Mokrine s 110 kilometri »XXL prog«.

Toda zimske počitnice že dolgo niso več le smučanje, tega se na avstrijskem Koroškem zelo dobro zavedajo in niso prav nič romantični glede številk; smučišča na nadmorski višini pod tisoč metrov na dolgi rok ne bodo preživela podnebnih sprememb. Po domače: snega ne bo več ali vsaj ne dovolj. Morda se to ne bo zgodilo že v naslednjem desetletju, a zdi se, da se tu na to dejstvo pripravljajo že dlje časa. Ne samo da danes večina ne smuča več po cele dneve, marsikdo si smučanja ne rezervira že konec poletja, pač pa tik pred zdajci, ko so napovedani lepo vreme in odlične snežne razmere, pravi Nicole Kari, predstavnica nockberške turistične organizacije za stike z javnostjo.

Wolfgang Krainer pohodnike s krpljami popelje po planini Feldpannalm. Za veliki finale so domače dobrote in glasba. Tudi Avsenikova. Foto Mathias Prägant

Poleg tega po smučanju prija še kak drug šport, smučarski tek, drsanje, sankanje, kolesarjenje po snegu, pohodništvo, pa seveda oddih v spa in velnes centrih ter gurmansko razvajanje, ki prihaja v ospredje predvsem zadnja leta. Na Koroškem imajo tudi srečo, da ima Nockberge, najzahodnejše in najvišje gorovje v Krških Alpah, zaobljeno oblikovane vrhove, ki so lahko odličen zimski in poletni teren. Položna pobočja, na katera vodijo zmerno vzpenjajoče se poti, so dostopna v vseh letnih časih in ponujajo slikovite razglede. Pogorje je tako po svoje edinstveno, pozimi je to raj za turno smuko, poleti priljubljena pohodniška pot. Nekaj vmes in nekaj posebnega je oboje hkrati: pot s krpljami po osupljivi zimski pokrajini, v kateri se zdi, da si sam sredi neokrnjene narave.

Peš po zasneženi pokrajini

Po biosfernem parku Nockberge, zaščitenem območju, ki se razteza ​184 kvadratnih kilometrov okoli pogorja, vodi Wolfgang Krainer, ki z družino upravlja največjo smučarsko šolo na Koroškem, v Bad Kleinkirchheimu, poleti pa imajo v kraju Obernšec (Feld am See) center za jadranje, deskanje, tenis, gorsko kolesarjenje, skratka, obsežen športni program na prostem.

Pohodnike pelje s krpljami po zasneženih planinskih travnikih in pobočjih na planini Feldpannalm, ki je sicer bolj kot ne zapuščena in prazna, a kmet Klaus Kohlweiß kljub temu na svoji kmetiji postreže s koroškimi prigrizki. Idiličen pohod traja nekaj ur in med turisti je zanj vedno več zanimanja. Ljudje si želijo doživeti zimo tudi drugače, pravi Krainer. Poleg tega se mnogi bojijo smučarskih poškodb, starejši se lažje odločijo za tako rekreacijo, saj je varna in primerna za vsakogar, na cilju pa je človek prav tako zadihan in utrujen.

S krpljami na zimo pogledamo iz drugega zornega kota. Foto Tanja Jaklič

Po vzponu s sedežnico Maibrunn se začne zimska pokrajina (po zadnjih padavinah bodo tam prave zimske razmere, hoja s krpljami pa zato bolj zahtevna) tudi z Unescovim imenom zaščitenega biosfernega parka. Vodnik opozori na vrh slovenskega Mangarta, ki se ga lepo vidi v daljavi, pokaže v smer Dunaja – do avstrijske prestolnice je 250 kilometrov zračne razdalje – pa proti Karavankam in Sloveniji, lepo se vidi tudi bližnja proga nad Bad Kleinkirchheimom. Po nekajurnem pohodu, ki zaradi pomanjkanja snega pelje tudi po travnikih in blatu, a krplje prenesejo vse, bistveno več kot gojzarji, le po kamnih ni najbolj priporočljivo praskati, je trud poplačan z domačo malico, tradicionalno koroško friko. To je jajčna omleta s slanino in aromatičnim sirom, postrežena s kmečkim črnim kruhom.

Bistvo krpelj je, da je naša teža porazdeljena. Tradicionalne krplje so imele ogrodje iz trdega lesa, ponekod so jih pletli iz srobota, vrvi ali usnjenih trakov, sodobne so izdelane iz lahke kovine, plastike in drugih umetnih materialov. Foto Tanja Jaklič

Kot pojasni Krainer, morajo biti zimski pohodi s krpljami obvezno vodeni. Najprej in predvsem zaradi varnosti – kljub vsemu je to teren, na katerem so možni plazovi, poleg tega ljudje ne morejo po svoje hoditi po zasebnih zemljiščih, velike in glasne skupine pa bi zmotile živali. Tudi Krainer poudarja, da je prvi pogoj za turizem danes prilagodljivost. Razmere se spreminjajo, smučanje je sicer še vedno številka ena, a počasi bo najbrž drugače. Toda vložki dežele in države so še vedno veliki. Pred kratkim so v Bad Kleinkirchheimu veliko vložili v nove snežne topove, po drugi strani pa veliko vlagajo v ljudi. S turistično zadrugo, denimo, poskušajo doseči, da mladi odidejo v tujino na študij ali po delovne izkušnje, a da se potem vrnejo domov in ohranjajo tradicijo svojih staršev, starih staršev in starejših generacij pred njimi.