Morski klobukikot naravna katastrofa

»To je katastrofa,« pravijo morski ribiči, »zaradi morskih klobukov ne ujamemo skoraj nobene ribe več. Če ne dobimo pomoči, bo ribištvo še dodatno propadlo.« Tudi drugi opazovalci morja so osupli nad množičnim pojavom v Tržaškem zalivu. Ker je rib manj, se nad ribiške mreže še bolj spravljajo delfini. Eden od ribičev je razkril, da so minulo zimo v slovenskem morju poginili vsaj trije delfini, ki so se zapletli v mreže. Zato so začeli nameščati naprave, ki jih vsaj ponoči odganjajo od mrež.

Klobuki hitro napolnijo mreže: premer največjih meduz včasih presega tudi pol metra, vsaka pa tehta po deset kilogramov. Na fotografiji je invazija morskih klobukov pred Fieso. Foto Gorazd Lazar

V slovenskem morju zadnje tedne opažajo res skrb vzbujajoče veliko število velikih morskih klobukov (Rhizostoma pulmo). Po ocenah jih je celo največ doslej, saj nekateri posnetki z droni kažejo, kako na gosto lebdijo po celotni površini slovenskega morja, medtem ko so jih v preteklih letih v taki gostoti videvali zgolj na določenih delih morja (zalivi, pristanišča, ob obali ...), odvisno od vetra in morskih tokov.

Ribiči imajo zaradi takega števila teh največjih meduz v našem morju, katerih premer včasih tudi presega pol metra, vsaka pa tehta po deset kilogramov, veliko težav. Klobuki zelo hitro napolnijo povlečne mreže, zapletajo se tudi v stoječe mreže in jih poležejo na tla, da ne morejo loviti. Koprski ribič Renato Bonja je poskušal na svoje povlečne mreže namestiti posebno rešetko, ki bi odbijala velike meduze, da te ne bi vstopale v mrežo med njihovo vleko, a se patent ni obnesel. »Zato zadnje tedne lovim le še za vzorec, bolj za domačo rabo,« je povedal obupani ribič, ki je opozoril, da so bili v podobni situaciji že lani, vendar jim nihče ni priskočil na pomoč.

Morski klobuki pod vodo. Foto Manja Rogelja

»Zadnjič smo nekaj miloščine, ki naj bi nadomestila izgubo ulova zaradi naravne katastrofe ob prisotnosti meduz, ribiči prejeli leta 2005, kar pa nam seveda ni moglo nadomestiti škode,« je povedal Bonja. Vodja ribiške pisarne Aleš Bolje pa nam je odgovoril, da je za poplačilo škode predvidena pomoč ribičem, in sicer v okviru ukrepa ukinitev ribolovnih aktivnosti v okviru operativnega načrta za ribištvo, ki naj bi ga evropska komisija sprejela letos in bo namenjen odpravi škode zaradi naravnih nesreč, meduz, rebrač in vsega, kar množično onemogoča ribolov.

Ne gre za prvo
bohotenje meduz

Biologinja dr. Alenka Malej, ki že vso svojo znanstveno kariero spremlja pojav meduz v Jadranu in drugih morjih, nam je potrdila, da so podobno veliko število velikih morskih klobukov zabeležili že v letih 1902, 1908, 1909 in 1911, 2004 in 2005. Leta 2004 so raziskovalci ocenili, da je bilo v kubičnem kilometru morja Tržaškega zaliva 265.000 meduz. Odločno je zanikala, da bi lahko tako velik razmah te vrste pripisali samo enemu razlogu (laiki iščejo vse mogoče vzroke za invazijo klobukov, bodisi zelo čisto bodisi zelo onesnaženo morje).

Žal pa morske biološke postaje v severnem Jadranu ne opravljajo sistematičnega monitoringa, iz katerega bi lahko bolje razumeli pojavnost takih razsežnosti. Alenka Malej je povedala, da se klobuki razmnožujejo najprej spolno, nastanejo planule (nekakšne ličinke), iz njih se razvijejo nekaj milimetrov majhni polipi, ki se pritrdijo na trdno podlago v morju. Polipi lahko v neugodnih razmerah (v cistah) preživijo celo več let. Polipi se razdelijo in se razmnožujejo nespolno, iz njih v toplejšem delu leta najprej zrastejo od en do dva centimetra veliki klobučki, ki po navadi preživijo eno leto. Zato bo predvidoma do maja večina teh klobukov propadla in izginila iz našega morja, poleti bodo kopalci lahko srečali le posamezne primerke in prve mlade klobučke.

 Foto Manja Rogelja

Morske klobuke v 95 do 97 odstotkih sestavlja voda, na dotik kopalca ne ožgejo, vendar imajo v sebi kar nekaj ožigalkarjev in njihov dotik sluznice ali občutljive kože lahko povzroči posledice. Japonski in drugi kuharski mojstri so že pisali recepte, kako bi jih lahko uporabili v kuhinji, drugi pa preučujejo, kako bi lahko uporabili njihov vse bolj dragoceni kolagen.

Naprava, ki s posebnim zvokom, ki ga zaznajo delfini, odvrača od ribiških mrež. Foto Boris Šuligoj

S pingerji bi ščitili
delfine in mreže

Poleg klobukov so za ribiče nočna mora tudi delfini. Še posebno jih motijo v mesecih, ko jim meduze preprečijo običajno ribolovno sezono. Eden od piranskih ribičev nam je povedal, da so v zadnjega pol leta zaznali štiri primere nenamernega ulova delfinov v ribiške mreže, trije so pri tem poginili, eden pa se je letos februarja po velikih mukah sam rešil, tik preden mu je hotel pomagati ribič tako, da bi odrezal mrežo. Piranski ribiči so izvedeli, da hrvaški in italijanski kolegi vse pogosteje nastavljajo na mreže posebne zvočne odvračalne naprave ali pingerje, ki pod vodo oddajajo zvoke posebnih frekvenc, ki naj bi odvračali delfine. Eden od ribičev je za nekaj manj kot 150 evrov na Hrvaškem tudi kupil takšno napravo in bo v naslednjih mesecih preveril, kako se to obnese pri varovanju mrež, a tudi delfinov.

»Problem z delfini je ta, da se predvsem ponoči (ko je velika večina mrež v morju) zapletejo, ker mrež ne vidijo dobro. Zvok pingerjev s posebno frekvenco zmoti njihovo zaznavanje ujetih rib z drugimi čutili (ne z vidom). Računamo, da bo v mrežah ostalo več rib in da nam jih delfini ne bodo trgali. Hkrati pa bomo tako rešili nekaj delfinov,« razlaga ribič, ki ne želi biti imenovan.

Drugače meni raziskovalec Tilen Genov, naš največji poznavalec delfinov iz društva Morigenos, ki pravi, da dosedanje izkušnje v svetu ne govorijo v korist pingerjem. »Dosedanja opažanja v več primerih kažejo, da se pri velikih pliskavkah (naših delfinih) pingerji niso obnesli. Morda jih nekaj prvih nekaj tednov res odvračajo, kmalu pa se nanje ne le navadijo, pač pa razumejo zvok pingerjev kot neke vrste 'zvonec, ki vabi na večerjo'. Pametne živali kmalu vedo, kaj pomeni zvok, da gre namreč za mrežo z ribami. Te naprave so veliko preučevali v Italiji. Ugotovili so, da so pingerji učinkoviti pri vrsti rjavih pliskavk, ki jih pa pri nas ni. Pač pa so v Črnem morju, Atlantiku in majhnem pasu Egejskega morja.«

Tilen Genov je izrazil upanje, da bi naši ribiči lahko imeli več sreče z uporabo teh naprav, vendar izkušnje pri sosedih niso spodbudne. Povedal je še, da so v Morigenosu izvedeli za samo dva zapleta delfinov v mreže v zadnjega pol leta. Poleg februarskega primera, ko se je odrasel delfin sam izmotal iz mreže tik pred prihodom ribiča, še septembrski, ko se je blizu Pirana v mreže zapletel komaj eno leto star delfinček, ki je še sesal mleko pri materi in se je usodno zapletel, ker se je naivno igral ali šele začenjal učiti lova na ribe.