Mojčin očka je bil že od njenega otroštva zaradi bolezni v domu za starejše, zato sta z mamo celotno bolniško nadomestilo namenjali plačilu njegove oskrbe. Tudi mama je bila neozdravljivo bolna. Večkrat sta bili lačni, šolska malica je bila zanju predraga, deklica je bila podhranjena, zato je postala del programa Botrstvo. Maturirala je z odliko in se vpisala na študij medicine, da bi mami lajšala neozdravljivo bolezen. Kmalu zatem je mama izgubila boj z boleznijo. Mojca z odliko končuje študij medicine.

Mojci sicer ni ime Mojca, to ime je izmišljeno, njena življenjska zgodba pa je resnična. Dekle je le eno od skoraj 11.000 otrok po Sloveniji, ki so v prvem desetletju delovanja Botrstva, dobrodelnega programa Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, dobili svojega botra in so tako ali drugače zmogli premagovati tragedije in ovire, ki jim jih je postavilo življenje.



»Čeprav niso vsi odličnjaki, sem neizmerno ponosna na vse, ki smo jim pomagali. Med njimi so tako avtomehaniki kot ekonomisti in pravniki in zame so vsi zmagovalci,« na kratko povzame njihov življenjski uspeh predsednica ZPM Ljubljana Moste - Polje Anita Ogulin.

Idejna mama, ustanoviteljica programa in tudi predsednica nadzornega odbora je Milena Štular, znano ime v gospodarskih in marketinških krogih, ki je po tem, ko je desetletje podpirala družino s štajerskega konca, da so se njihovi trije otroci lahko šolali, začela razmišljati, kako bi lahko pomagala več otrokom, pri tem pa zagotovila čim večjo preglednost. Ker je bilo v tistem času več afer s humanitarnimi organizacijami, se je povezala z Anito Ogulin, ki ji, kot je poudarila, »zaupa vesoljna Slovenija«.

Milena Štular je kot prva botrica pomagala deklici s tragično življenjsko zgodbo, ki je nazadnje zaživela pri starih starših, ti pa so bili prerevni, da bi ji omogočili šolanje. Ob pomoči Botrstva je naposled maturirala na gimnaziji, in četudi je študij opustila, se je pozneje vrnila h knjigam. »Opustila ga je, da je zaslužila nekaj denarja, danes zaključuje magisterij,« je zadnje novice povzela Anita Ogulin. Skladno s kodeksom etičnih načel v socialnem varstvu boter ob vključitvi prejme opis družinske situacije, a se s svojim varovancem ali varovanko v živo ne more srečati.


 

Najprej za lepa doživetja, potem za hrano

Program je bil leta 2010, ko svetovna gospodarska kriza pri nas še ni kazala pravih razsežnosti, namenjen dejavnostim, letovanjem in vsemu tistemu, za kar so bili otroci iz socialno šibkih družin prikrajšani, ko se je kmalu zatem spremenila socialna zakonodaja in so se zmanjšale pravice iz javnih sredstev ter je udarila kriza, pa so z zbranimi sredstvi pomagali pri plačilu prehrane, šolskih potrebščin oziroma jih namenjali za osnovno preživetje. Tudi botre so vse teže pritegnili, krog znancev in prijateljev so izčrpali, zato so se obrnili na uredništvo Vala 202 pod vodstvom Nataše Zanuttini, kjer so prepoznali potencial projekta.

»In ko so ob pomoči novinarke Jane Vidic v eter prišle zgodbe otrok, ki so jih pripovedovali kar oni sami, se je število botrov skokovito povečalo. Lani smo se bali, da bo njihovo število znova močno upadlo zaradi koronavirusne krize, a se lahko pohvalimo, da združujemo največje število botrov in otrok doslej. Samo lani je pomoč 5363 botrov prejelo 6033 otrok iz vse Slovenije,« ponosno pove sogovornica, ki je prepričana, da so v javnosti ustvarili dovolj veliko zaupanje v projekt, da se ga ljudem zdi vredno podpreti.



V desetih letih delovanja so za pomoč otrokom zbrali 21 milijonov evrov, pri tem pa ohranjali kar se da nizke stroške vodenja projekta, lani, denimo, so znašali manj kot 6 odstotkov prilivov. Po besedah Štularjeve podobni programi za svoje delovanje porabljajo najmanj deset odstotkov prihodkov.

Botrstvo so ves čas nadgrajevali skladno s potrebami, ki jih je prinašal čas: leta 2013 so uvedli brezplačno pravno pomoč v sodelovanju z odvetniško družbo Klemenčič Zidar, od leta 2014 v okviru sklada za razvoj talentov pomagajo otrokom s plačevanjem športnih treningov, glasbene ali plesne šole in likovnih delavnic, od leta 2014 so v sodelovanju z Valom 202 in njihovimi športnimi novinarji, ki jim je uspelo pritegniti znane športnike, izvedli več dobrodelnih dražb (dražili so rumeno majico Chrisa Frooma, smuči Petra Prevca, športne copate Luka Dončića, rumeni majici Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, loka dueta 2Cellos), od leta 2016 so s sredstvi iz dijaškega sklada poravnali stroške dijaškega doma in tako pomagali pri šolanju srednješolcev za želeni poklic, lani so skupaj z združenjem športnih zvez pri Olimpijskem komiteju Slovenije zasnovali štipendije, namenjene že kvalificiranim mladim športnikom, s podjetjem Hofer pa Vrečko dobrote, s katero donator družini podari osnovna živila in izdelke za nego.




 

Blažili bodo zlasti stiske zaradi epidemije

»Lanska epidemija novega koronavirusa je prinesla nove preizkušnje, zato smo mnogo družinam ponovno zagotovili predvsem neposredno pomoč – s prehrano, računalniki, brezplačno učno pomočjo, psihosocialno pomočjo ... V času zaprtja dijaških domov pa smo dodatno pomagali srednješolcem iz dijaškega sklada. Epidemija je na različne načine močno vplivala na otroke in mladostnike, marsikdo med njimi je obupal tudi nad izobraževanjem,« pripoveduje Ogulinova.



Največja vrednost Botrstva je po njenih besedah v dolgoročnem spremljanju in podpori otroku ali mladostniku. »Z različnimi programi pomagamo družinam, ki ne zmorejo, zagotavljamo jim finančno, materialno, psihosocialno pomoč, opolnomočiti jih skušamo pri vzgoji, v gospodinjstvu, povsod tam, kjer so šibki, da bi poslej zmogli sami. Kadar nam to ne uspe, se trudimo iz spirale revščine in težkih družinskih razmer dvigniti vsaj otroka, ga spodbujati, mu vliti upanje in samozavest, ga podpreti, da sledi svojim ciljem. Prikrajšani otroci so pogosto veliki borci, in če nam jih uspe podpreti pravi čas, ko so motivirani, lahko veliko dosežejo. Četudi se vrnejo v težke razmere, bodo v sebi gojili upanje in sledili svojim željam. Slej ko prej pa vse tisto, kar so dobrega dobili, začnejo vračati družbi,« je poudarila sogovornica.

Prav zaradi vključitve v program raznovrstne »botrske« pomoči pogosto šele zares izvedo, v kakšnih razmerah živijo otroci in kaj vse doživljajo. »Najbolj mi sežejo v srce zgodbe otrok, ki jih starši zapustijo. To se je dogodilo tudi fantu, ki je še kot otrok letoval z nami in v krogu naših vzgojiteljev, pri katerih je našel zaupanje, razkril svojo žalostno zgodbo. Takoj smo ukrepali, ob pomoči socialne službe smo mu našli novo rejniško družino, uspel je v poklicu, z dekletom s podobno usodo, prav tako iz našega Botrstva, pa sta si ustvarila družino,« je povedala Anita Ogulin.



Po njenih besedah bodo posledice epidemije in z njo povezani ukrepi pri otrocih vidni še dolgo, zato bo program Botrstvo še kar nekaj časa blažil stisko otrok in družin; ostal bo socialni korektiv. Deseto obletnico delovanja bodo zaznamovali z razstavo, ki jo v Zgodovinskem atriju Mestne občine Ljubljana odpirajo danes in bo na ogled do 27. maja, z njo pa želijo v javnost ne le ponesti prihodnost otrok, ki je brez Botrstva ne bi bilo, ampak predvsem prikazati resnične življenjske razmere, v kakršnih odraščajo najmlajši člani naše družbe. Po zadnjih podatkih statističnega urada jih pod pragom tveganja revščine živi kar 41.000. Tako bi v resnici potrebovali več kot trikrat toliko botrov, sleherni, ki z njimi vztraja – med njimi so tako posamezniki kot podjetja in institucije – pa je nadvse dragocen.