Meditativni učinek pletilk in kvačke

Ročno delo s tekstilom še vedno spremljajo predsodki, da je to preprosto in enolično delo med štirimi stenami, a kljub temu vedno več žensk znova posega po njem. Delo s tekstilom ima zdravilne učinke tudi na duševno zdravje, ugotavljajo psihologi. Nedavno je Jasmina Ferček z avtorico podobe in krepčilnih ustvarjalnih procesov Tjašo Bavcon in drugimi soavtorji izdala knjigo Moč tekstila.

Ferčkova, sicer magistrica umetnostne terapije in tekstilna oblikovalka, ter Bavconova, magistrica umetnosti oblikovanja tekstilij, se s tekstilom ukvarjata že več kot dvajset let. Kot umetnici in oblikovalki sodelujeta z različnimi ženskimi skupinami, v katere prinašata tekstil kot ustvarjalni medij, pa tudi kot medij komunikacije, povezovanja, osebne rasti in psihične odpornosti. Tekstilna ročna dela imajo, kot dokazujejo raziskave, celo vrsto pozitivnih učinkov tako na počutje kot razvoj možganov.

Fina motorika in razvoj možganov

Kot pojasnjuje psihologinja Barbara Brinovec Pribaković, je za delo s tekstilom potrebna fina motorika, o kateri danes vemo, da ima odločilno vlogo pri razvoju možganov. »Človeški možgani so se v evoluciji najbolj razvili takrat, ko so ljudje začeli na vedno bolj kompleksne načine uporabljati roke in prste. Z ročnim delom dokazano razvijamo kompleksne možganske povezave, pri starejših pa ročno delo ohranja živost in plastičnost možganov, ob tem da krepi kognitivne funkcije, povezane z branjem, računanjem, načrtovanjem in pomnjenjem,« razlaga psihologinja.

Kot koristno se je ročno delo s tekstilom v praksi pokazalo tako v psihiatričnih bolnišnicah kot v zavodih za prestajanje kazni. »Pozitivni učinki ročnega dela se kažejo v vseh oblikah rehabilitacije, pa tudi pri integraciji v novo kulturno okolje. Tekstil je lahko pomoč v marsikateri stiski,« pravi Ferčkova, kajti ljudem, ki delajo z njim, daje občutek moči in nadzora. Naj bodo okoliščine še tako omejujoče, kot so recimo v zaporu, za bolnišničnimi zidovi, v begunskih taboriščih, imamo pri delu s tekstilom lastno svobodo in možnost izbire, kar daje občutek obvladovanja življenja. So celo primeri, pravi Brinovec Pribakovićeva, da so moški, obsojeni na zaporno kazen zaradi najhujših zločinov, prijeli za pletilke in začeli izdelovati kape in šale za brezdomce, otroke in ob tem doživeli pozitivne premike v svojem vedenju. »Torej ne gre le za samoaktualizacijo in lastno dobro počutje, ampak za komunikacijo s skupnostjo, pri čemer, če ji delno vrnemo, kar smo ji odvzeli, lahko občutimo tudi katarzo.«

FOTO: Kristjan Jarni

Po besedah sogovornic pri delu s tekstilom čutimo ugodje, mir, tolažbo, z ritmičnostjo, enostavnostjo in pojavljajočimi se dejanji pa dosežemo meditativne učinke, ki prek umirjenega dihanja pomirijo tako telo kot duha. Ob dobro dokončanem delu pride še ponos, če izdelek nekomu podarimo, pa tudi zadoščenje in medčloveška vez. Poleg vsega naštetega ima tudi delo v skupnosti ustvarjalk svoje zakonitosti. »To nikoli ni zamujeno srečanje, vedno je veliko sprostitve in veselja. Druga od druge se učimo, nastopamo kot učenke in kot učiteljice, se navdihujemo in motiviramo,« pravi Brinovec Pribakovićeva.

»Ženske so tekstil že skozi zgodovino uporabljale za izražanje neizrekljivega. Šivanje v skupini je okrepilo njihovo skupnost. V procesu so zmanjševale osebno bolečino, delile svoja bremena in krepile odpornost, obenem pa se povezovale z drugimi,« pojasnjuje Ferčkova.

Tekstil kot sredstvo terapije

Delo s tekstilom uporabljajo tudi v sodobnih umetnostno-terapevtskih intervencijah. Primere terapevtske uporabe najdemo na različnih koncih sveta, pogosto tam, kjer so ženske doživele vojno, politično in spolno nasilje, na primer pri begunkah iz Čila, Pakistana, Butana, v DR Kongo in Bosni in Hercegovini. »Ko govorimo o neubesedljivih grozodejstvih,« pravi Ferčkova, »žrtev nima besed za to, kar je doživela, zato potrebuje neverbalne poti za svoje zdravljenje. Zgodbe, ki jih šivajo na tekstil, so lahko odličen pripomoček za dostop do nezavednega, potlačenega.«

Udeleženke se v takšnih umetnostno-terapevtskih intervencijah prek tekstila učijo vaj, ki jih pomirjajo, upočasnijo, usklajujejo dihanje, usmerjajo v tukaj in zdaj in pomagajo pri ponovnem povezovanju s telesom. »Ustvarjanje zgodb na tekstilu omogoča varno razkrivanje v postopnem in blagem tempu. Ni pritiska po ubesedenju, ni hitenja za ponoven vstop v travmatično izkušnjo. Čustvena varnost in osebno razkrivanje sta večja, ko so roke zaposlene in ni potrebe po očesnem stiku. Počasna, ritmična, meditativna aktivnost ročnega vezenja je pomirjujoča in omogoča ženskam, da prenesejo čustveno intenziven proces v prizemljenem stanju telesa. Odlaganje notranje bolečine na tekstil prinaša olajšanje. Zdi se, da izdelava zahtevnega in konkretnega izdelka, ki izvira iz izkušnje trpljenja, ustvarjalki prinaša občutek obvladovanja, ki nadomesti brezup. Ponos na lastno moč in sposobnosti začenja nadomeščati sram,« pravi Ferčkova.

Ženski izum, ženska moč

Pred 40.000 leti, na začetku zadnje faze starejše kamene dobe, je človek izumil nit in šivanko, pred 20.0000 ali 30.000 leti pa je začel uporabljati tehniko predenja, s čimer je nastala prva zgodba o ženski povezanosti s tekstilom in verjetno tudi prvi ženski izum. Antropologinja Svetlana Slapšak recimo trdi, da je idejo o uporabi ovčje volne za izdelavo oblačil dobila in uresničila prav ženska.

Iz preje je človek lahko izdelal vrvi, zanke, povodce, mreže, ki so mu omogočali nov način lovljenja, privezovanja, vlečenja in preživetja, s tem pa novo raven življenja. Izum je bil za razvojni napredek človeštva izredno pomemben, ženske pa so s tekstilom ostale povezane tisočletja, skupaj so tkale, predle in šivale. Tekstilna obrt je bila celotno zgodovino do nedavnega – v nekaterih kulturah je tako še danes – poleg skrbi za dom in otroke osrednja ženska dejavnost.

Po prihodu industrijske revolucije je prvi feministični val ukvarjanje žensk s tekstilom kritiziral, s tem pa ženski morda posredno odvzel nekaj, kar ji je tisočletja pomenilo varen pristan, občutek nadzora in obvladovanja življenja, predelovanje bolečine, prostor sprostitve in povezovanja z drugimi. »Feministke prvega vala so namreč promovirale idejo, ki je sicer držala, da tekstil ženski vsiljujejo takrat, ko se želi izobraževati, tako je prisiljena ostati doma in se jo lažje nadzoruje (njene misli, dejanja ...). Tudi ženske v bogatih meščanskih družinah so se, čeprav se jim ne bi bilo treba, namesto z izobrazbo ukvarjale s tekstilom. Zdaj, ko so se ženske okrepile na vseh področjih, se izobrazile in zgradile kariere, pa so si vzele tekstil nazaj in z njim delajo zaradi sebe, ne zaradi drugih, čeprav ukvarjanje z njim še vedno spremljajo predsodki, da gre za monotono, nekreativno delo, ki zahteva le malo ali skoraj nič veščin,« pojasnjuje Jasmina Ferček.