Današnje gregorjevo je predvsem praznik luči in svetlobe, dan, ki so se ga v preteklosti najbolj veselili rokodelci, ker so zlagoma spet lahko nehali delati pri luči, a tudi praznik pomladi in – morda še bolj, odkar se nam vsiljuje skomercializirano valentinovo – praznik ljubezni. Skozi nekaj ljubezenskih zgodb v Ljubljani smo se sprehodili s turističnim vodnikom Tomažem Zavrlom, ki je vodil tudi v okviru iztekajočega se festivala LUV.

Kdo ve, koliko ljubezenskih zgodb se je spletlo na teh ulicah in koliko se jih še, vsekakor preveč, da bi jih lahko strnili v en sam sprehod. Neuslišana ljubezen Franceta Prešerna do Primičeve Julije se zdi na prvo žogo, a še vedno vzbudi pozornost. Tomaž Zavrl, ki se je kot vodnik med drugim specializiral za točke v Ljubljani, kjer je živel, delal, pohajal in posedal naš največji pesnik, gre urno mimo obličja mlade Julije na Wolfovi ulici, ki je bila v preteklih dneh še ozaljšana z razobešenimi hišicami (kot del omenjenega festivala) in pokaže na sosednjo hišo, kjer je živela ta Prešernova muza. Čeravno lahko njeno podobo gledamo z ulice, je izvirni kip nekoliko bolj skrit, in sicer na dvorišču med Wolfovo 4 in 6. Vrt je danes, kot mnogi v Ljubljani, opremljen z mizicami in spremenjen v kavarno, ob strani stoji izvirni spomenik Juliji.

Speljal mu je službo in ljubezen

Primičeva Julija se je rodila 30. maja 1816 v hiši na vogalu današnje Stritarjeve ulice in Rotovškega trga, ki jo poznamo tudi kot Krisperjevo hišo. Bila je hči premožnega trgovca Antona Primica in njegove žene Julijane Hartl. Oče je kmalu umrl, skrb za otroka je v celoti prevzela mati, ki je bila precej stroga, kakor pove Zavrl, in tako noben snubec ni bil dovolj dober zanjo, seveda niti France Prešeren, ki je Julijo srečeval med njenimi sprehodi po mestu. Služkinja pri njeni družini je bila Ana Jelovškova, s katero je imel Prešeren burno razmerje in tri nezakonske otroke. Mati Julije Primic je bila tudi njena krstna botra.

Prešernova ljubezen do Julije, kot vemo, ni bila uslišana, kar pa ne pomeni, da se njuni življenji nista prepletali, kakor se je sogovornik poglobil v trače, stare približno dvesto let. Med drugim je Prešeren delal v pisarni Antona von Scheuchenstuela; delal je brez plačila, saj je potreboval prakso za izpit. Pozneje je prosil za plačo in res se je odprlo mesto, a ga je Scheuchenstuel dal svojemu sinu Jožefu, pripoveduje vodnik. Pa ne le službe, tudi veliko ljubezen mu je speljal ta sin, Julijo Primičevo. V zakonu se jima je rodilo pet otrok. Ko je mož napredoval in postal predsednik novomeškega sodišča, so se leta 1850 skupaj z Julijino mamo preselili v Novo mesto in najeli tamkajšnji dvorec Neuhof.

»Ljubljana je bila takrat majhna, tam za frančiškansko cerkvijo se je že začel Blatni dol,« ponazori sogovornik, zato so se vsi med seboj poznali. Ustavi se tudi pri Krisperjevi hiši (tisti nasproti Mestne hiše), kjer je bila Urška rojena. Na njej je zdaj podoba Gustava Mahlerja, s čimer se naveže na ljubezen do glasbe. Mladi Anton Krisper se je izobraževal na Dunaju in se tam spoprijateljil z Mahlerjem. Ko se je Krisperjev študent vrnil v Ljubljano, je prišel Mahler z njim, v tej hiši (vsaj nekaj časa) tudi živel in dobil mesto dirigenta v filharmoniji. Tam je delal eno leto, potem je zahteval večje plačilo. Ker ga niso uslišali, se je vrnil na Dunaj. Mahler v celotni podobi, kot droben, sključen mož, stoji od leta 2011 tudi na drugi strani Ljubljanice, na Dvornem trgu.

V starem mestnem jedru je še več točk, povezanih s Prešernom, med drugim je na Ključavničarski 1 živel s sestro Katro. V bližini je bila gostilna Pri črnem Juriju, kamor je Prešeren rad zahajal, a sestri to nikakor ni bilo po volji, zato ga je večkrat prišla iskat. Prešeren se je veliko selil po Ljubljani, kot sogovornik pokaže na še eno od domovanj na Mestnem trgu. Tam je spoznal tudi Ano Jelovšek, takrat še zelo mlado in vihravo dekle, ki je menda pritegnila oči marsikaterega moškega.

Ko je že imel razmerje z Ano, se je menda zagledal tudi v Jerico, mlado hčerko gostilničarke Metke Podboj, ki je imela gostilno V peklu na Kongresnem trgu. Naslov, ki ga je zaznamoval Prešeren, je tudi Rožna ulica 5, kjer je znano obeležje, ob katerem se spomnimo, da je prav tam med letoma 1829 in 1835 spesnil Gazele, Sonete nesreče in (Juliji posvečen) Sonetni venec.

Stari trg 11a

Na Starem trgu 11a, v Schweigerjevi hiši, pa je živela ena najpomembnejših pesnic in prevajalk poezije pri nas, Lili Novy. Rodila se je leta 1885 v Gradcu, njen oče je bil Nemec, mati Slovenka. Ko je bila stara tri leta, je oče storil samomor, družina pa se je preselila v Ljubljano.

Lili je bila od nekdaj vedoželjna in svojeglava; to se je pokazalo tudi med njenim šolanjem, saj se nikakor ni mogla vključiti šolo, takrat je bil to Huthov zavod, kamor so pošiljali premožnejša dekleta. Zaradi neprimernega vedenja so jo izključili, in odtlej so jo poučevali učitelji na domu, predvsem jezike. V mladih letih je počitnice preživljala pri teti na Dunaju, kjer je kmalu spoznala takratno kavarniško življenje ter navezala prva poznanstva v literarnih krogih. V Ljubljani se je v te kroge, kakor pove Tomaž Zavrl, težje vključila. Je pa rada hodila na plesne večere v Kazini in tam spoznala bodočega moža, oficirja Edvarda Novyja Wallersberga. Sprva je pisala v nemškem jeziku, potem jo je mož, ki jo je menda oboževal, spodbudil, da se je povezala s slovenskimi literati. Med drugim je v nemščino prevedla Prešernov Sonetni venec ter dela številnih najbolj znanih avtorjev, denimo Otona Zupančiča pa Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja, Josipa Murna - Aleksandrova in Alojza Gradnika. Tudi sama je začela pisati v slovenščini.

Edvardu in Lili Novy sta se rodila dva otroka. Idilično življenje se je končalo, kot je prebrati v življenjepisih, ko so Edvardu na Dunaju odkrili sifilis, zaradi česar se mu je žena odpovedala. Ostala je tako rekoč brez prihodkov, pisanje in prevajanje ji namreč nista prinašali dovolj denarja, zato je v stiski za krajši čas odprla mlekarno in celo sama razvažala mleko.

Na Starem trgu 11a je zdaj njen kip, to je sicer tudi edina hiša, ki ima oznako a, opozori Tomaž Zavrl. Tam bi v resnici morala biti številka 13, pove, a ta je baje nekoč zaznamovala javno hišo. To pa, kot pravi ena od ljubljanskih legend, menda nikakor ni bilo povšeči takratni lastnici, zato je pri mestni oblasti dosegla, da so jo spremenili v 11a. Schweigerjevo hišo sicer zaznamuje kip Molčečnež, kar je slovenski prevod besede Schweiger.

Ljubezen naprodaj

Kot je prebrati iz različnih virov, sta javni hiši na prelomu 19. in 20. stoletja delovali na Zvonarski ulici 11 in 13, rekli so jima tudi tolerančni hiši. Obrtniško dovoljenje je imela lastnica hiš Matilda Lowy, pri njej je, resda krajši čas, delalo osem prostitutk. Sicer pa je bila marsikatera furmanska gostilna nekoč po malem tudi javna hiša, še ve povedati Zavrl, tam so namreč pogosto imeli dekle, ki so morale nuditi tudi dodatne storitve.

Hiše Stare Ljubljane imajo še eno značilnost, ki so jo nekoč po pripovedovanju sogovornika znali izrabiti tudi zaljubljenci, da so se skrili pred očmi mimoidočih. To so preduhe, prostori med hišami, ki so jih morali puščati med gradnjo. Prve hiše so bile namreč lesene, po potresu leta 1511 in požaru leta 1524 pa so takšno gradnjo prepovedali. Med hišami so morali puščati protipožarne prostore, da se ogenj ni takoj razširil na sosednjo zgradbo. Preduh je hkrati omogočal prepih, zaradi katerega so se lažje sušile stranske stene hiš. V srednjem veku so tja menda zlivali tudi iztrebke, zato se je uveljavilo tudi ljudsko ime Scheissgasse, kakor je mogoče prebrati med Gornjim trgom 17 in 21. Številne so pozneje zazidali in zaprli.

Tam, pod Ljubljanskim gradom, vodnik spomni na še eno legendarno ljubezensko zgodbo. Na Gradu je v letih po drugi svetovni vojni živelo lepo dekle po imenu Majda. Vanjo se je zagledal gospod, ki se je pisal Sepe. Hodil jo je obiskovat na Grad in spletla se je dolga in vsem znana ljubezen. Pa tudi številne ljubezenske pesmi.

Marsikaj, povezano z ljubeznijo, tudi Mesarski most, ki z imenom vzbuja bistveno manj romantične asociacije, velja za nekakšen most ljubezni, saj ljudje tam množično zaklepajo svojo ljubezen. A ne glede na vse, kar ljubezenskega najdemo v Ljubljani, samo ime nima povezave z ljubeznijo, pa naj se še tako igramo z besedo ljubljena.