Labragoldendoodlepoo

Moje štetje let pasje ljubezni se je začelo z angleškimi koker španjeli. Vanje sem se zagledala v babičini knjigi, v kateri so bile vse pasme sveta predstavljene z ilustracijami. Neštetokrat sem s prstom pogladila koker španjela z dolgimi ušesi in velikim smrčkom, preden sem dobila svojega. Gren je bil prvi koker španjel na vasi. Če že ni navdušil z vzgojenostjo, je vse očaral s svetlečo rjavo dlako in košatimi ušesi. Kmalu so se pri več hišah pojavile Kane, Kaje, Megi ... Na vrhu popularnosti je v en glas lajalo šest kokrov.

Danes jih na ulici skoraj ne vidiš več. Na pasjem trgu ponudbe in povpraševanja, ki je po vzoru človeškega trga dela vse bolj krut, so prevladale druge pasme. Nemški ovčar je še vedno kralj slovenskega dvorišča, za njim pa se je v zadnjih treh desetletjih zavrtelo več pasem. Požrešni labradorci in zlati prinašalci, »cezarji«, serija pasem, ki so padle z balkona, avtistični borderski ovčarji, žepne pasme, nežni staffordi z jeklenim ugrizom, negotovi hrti ... 

Zdaj smo pred eksplozijo labradoodlov, goldendoodlov in drugih dizajnerskih mešancev različnih pasem s pudlji. Bili naj bi idealni spremljevalci sodobnega človeka – nealergeni, enostavni za vzdrževanje, igrivi, primerni tudi za tiste, ki ne prenašajo glutena in laktoze (šala).

Tudi sama sem podlegla njihovim čarom, spominjajo me na mojo pokojno Lady, pri kateri je narava sama poskrbela za najlepše zlitje pudlja in terierja. V New Yorku je (poljubno vstavi)doodle že vsak drugi pes. Vendar so tudi temne plati plišastih medvedkov z gumbastimi očki in smrčki. Hiperaktivnost, neprestano držanje za krilo in večja dovzetnost za vrsto zdravstvenih težav in bolezni so posledica »industrijske vzreje«, iz katere prihajajo dizajnerski psi z napako. Medtem ko se pri nas na doodla čaka skoraj tako dolgo kot na teslo, se v ZDA z njimi že polnijo zavetišča.