Kot navzven obrnjena galerija

Ta teden, tik pred uradnim odprtjem, je ljubljanska K-hiša z edinstveno umetniško intervencijo skupine Irwin navrgla še eno umetniško delo. Na fotografiji Jake Babnika je – v treh značilnih Irwinovih (okenskih) okvirjih ­– prepoznati glavne protagoniste projekta: družino investitorjev, Tomaža Kunaverja in njegove žene Barbare, arhitekta Tomaža in Leno Krušec (biro Ark Arhitektura Krušec) ter peterico kolektiva Irwin Dušana Mandiča, Mirana Moharja, Andreja Savskega, Romana Uranjeka in Boruta Vogelnika.

Hiša na Njegoševi v Ljubljani v notranjosti nosi umetniški podpis na spominski plošči iz brona, na kateri je med drugim navedeno: Irwin: Okna/Windows 2016–2018, materiali: bron, steklo, beton, aluminij, in tudi arhitekta Tomaž in Lena Krušec se strinjata, da hiša ne bi bila enaka, če umetniki pri projektu ne bi sodelovali že od začetka. Veliki, značilni Irwinovi okvirji z reliefom kiparja Stojana Batiča so namreč celo narekovali arhitekturno kompozicijo. »Hiša z njimi vzpostavlja odnos kot kakšna bela muzejska stena in je, podobno kot narobe obrnjena nogavica, postala navzven obrnjena galerija,« je plastično povzel Tomaž Krušec.

rt

Bela stena za umetnine

Tudi člani kolektiva Irwin vidijo hišo kot belo steno z njihovimi umetninami. »Umetnine so že od renesanse okno v drug svet, svet umetnosti. Medtem ko so okvirji slik, tudi v Louvru, zgolj njihovi dekorativni elementi, ki jih z umetnino običajno ne reproducirajo, pa so naši okvirji del umetnine in zato tudi reproducirani skupaj z njo. Ko stojite pred hišo, v okvirju lahko vidite interier, ki s tem postaja del eksterierja. Podnevi deluje monokromatsko, zvečer, ko se prižge luč, pa oživi,« je povedal Roman Uranjek. So pa bili okvirji izdelani po posebni tehnologiji, s patino, ki ni značilna za slovenski prostor, tako da za inovativno šteje tudi izvedba umetniške livarne Livartis Romana Kamška.

Za Irwine je bila K-hiša šele drugi projekt, ki so ga ustvarili skupaj z arhitekti; prvi je bil interier Eurocentra na Bavarskem dvoru v Ljubljani, pri katerem so sodelovali z bratoma Gorazdom in Samom Grolegerjem. Iz 2500 skrbno obdelanih kosov posebnega granita so sestavili Irwinov svetovni zemljevid vzhodnega modernizma in vanj vdelali talne luči, tako razporejene, kot so bile zvezde na nebu, ko se je osamosvojila Slovenija.


 

Ne samo videz, tudi funkcionalnost

Tokratnega sodelovanja ne bi bilo, če investitorja ne bi bila ljubitelja umetnosti. »Z ženo sva si želela ustvariti projekt, ki bi bil kombinacija arhitekture in umetnosti, malo zato, ker je arhitektka moja mama, malo zato, ker rada imava umetnost,« je povedal Tomaž Kunaver. Govorila sta z več umetniki, nazadnje sta se odločila za skupino Irwin. Šele potem sva začela iskati arhitekte. »Pogovarjali smo se s kar nekaj biroji, pri vsakem smo si ogledali, kaj so naredili, na koncu so se v ožji izbor prebili trije. Ker nama ni bil pomemben samo zunanji videz, ampak tudi funkcionalna zasnova stavbe oziroma razporeditev prostorov, sta naju najbolj prepričala Kruščeva.«

Kljub temu da sta parcelo nasproti poliklinike kupila že pred skoraj desetletjem, se je gradnja začela šele predlanskim. Vmes se je med drugim spremenil občinski prostorski načrt, spreminjale pa so se tudi zamisli o tem, kakšne vrste stavba naj bi sploh bila.

Naposled je postala hiša z desetimi najemniškimi stanovanji, velikimi od 80 do 100 kvadratnih metrov, ter z zgornjim nadstropjem, kjer bosta živela lastnika. Če bo zanimanje, je poudaril sogovornik, bodo kakšno stanovanje tudi prodali. Vsekakor si v K-hiši želita dolgoročne najemnike, morda tujce, ki pridejo za več let na delo v Ljubljano.



»Koncept najemniških hiš, kakršna je bila Hribarjeva hiša, je iz staromeščanskih časov, zato morda ne bo zaživel po pričakovanjih, lahko pa se bo pokazalo, da je spet aktualen. V resnici še zdaj ne veva, kako se bo izšlo. Najbrž sva vse skupaj predobro in s tem predrago zastavila. Parcela je bila kupljena še v času pred krizo, hiša se med drugim ponaša z dvojno betonsko fasado oziroma armiranobetonskim skeletom s polnili iz opeke … Ker sva od začetka pri gradnji sodelovala tudi do neke mere s srcem, in ne zato, da bi na koncu nekaj prodala, je bilo precej utrujajoče, vendar smo po mojem prepričanju marsikaj bolje rešili. Vsaka ura, ki jo kot investitor vložiš v projekt, je gotovo poplačana,« je poudaril.
 

Monumentalna vhodna avla

Druga posebnost hiše se odkrije šele, ko vstopiš vanjo – skozi poseben vhod. »Ta mali vetrolov v toplem hrastovem lesu vstopajočega sprejme kot nekakšen koncentrat topline in ga pripravi, da s precej prometne ulice stopi v miren dom. Tu pa se prostor dvigne in razširi v velik monumentalen prostor, ki spominja na kakšno kapelo, cerkev. Pričaka ga z leseno klopjo, ki jo osvetljuje nadsvetlobnik, eden od detajlov, ki smo mu posvetili veliko pozornost,« je opomnil Tomaž Krušec.

Skupaj s soavtorico (in ženo), arhitektko Leno Krušec sta poudarila, da je videz hiše pravzaprav najbolj iskren izkaz njene materialnosti. Tekstura tako fasade kot vhodne avle je krpanka različnih obdelav betona, tako ulitega na kraju samem kot prefabriciranih plošč, zato njena »okrasitev« oziroma likovnost izhaja kar iz konstrukcije. Že na prvi pogled pa K-hiša kaže še eno odliko, tako redko za novogradnje v prestolnici.

Pozidava se ne širi skoraj od roba do roba parcele, ampak je v merilu območja staromeščanskih vil, tudi s pomikom stavbe v ulično linijo. Po zagotovilih arhitektov tudi z višino ne presega strehe starejših okoliških sosed. Povrhu se čez cesto spogleduje s še enim lepim primerom sožitja arhitekture in umetnosti, nedavno obnovljeno slavno Meksiko arhitekturnega očeta Nebotičnika Vladimirja Šubica.

Portal nad osrednjim delom z vhodno vežo krasita figuri matere in očeta kiparja Lojzeta Dolinarja, strop obokane veže, ki vodi do osrednjega dvorišča, pa freske slikarja Riharda Jakopiča. Bila je tudi prvi primer kolektivne stanovanjske gradnje v Ljubljani, zgradila jo je občina za svoje uslužbence v času pomanjkanja stanovanj po prvi svetovni vojni. Šubic jo je zasnoval po vzoru dunajske socialne stanovanjske gradnje, Ljubljančani pa so stavbo poimenovali po zbirališču vojakov, ki so med vladavino cesarja Maksimiljana s tega kraja odhajali na vojskovanje v Mehiko.

Tudi investitorja K-hiše sta želela, da njuna stavba v mesto, prav tako tistim, ki vstopajo in izstopajo iz bližnjih bolnišnic, prinese nekaj pozitivnega. Brez dvoma je že postala ena najbolj fotografiranih stavb tega območja. In to ne samo zato, da je naposled nastala umetniška fotografija Jake Babnika.