Koliko stane organizacija vsakoletne Evrovizije? Številke so predvidljivo astronomske, v preteklosti so najvišje segle kje drugje kot v Azerbajdžanu. Britanski The Telegraph glede tamkajšnje Evrovizije leta 2012 navaja proračun okoli 55 milijonov, eurovisionworld.com ga je ocenil še višje, na kar okoli 60 milijonov evrov.

V Bakuju nikakor niso skoparili, med drugim so zaradi vseevropskega majskega tekmovanja glasbenih enodnevnic, med katerimi že dan zatem pozabiš skoraj vse, zgradili novo Kristalno dvorano.

Se je izplačalo? Azerbajdžan je na račun Evrovizije privabil turiste, a so tovrstni priliv ocenili na le okoli osem milijonov evrov, še piše The Telegraph.




 

Evrovizijo najbolje unovčijo Švedi

Drugje so bila razmerja med vloženimi milijoni in prilivom od turizma za organizatorje lahko ugodnejša, in čeprav imaš pred televizorjem vsako leto podoben občutek zvočnega in vizualnega razkošja, so lahko zneski proračunov Evrovizij zelo različni.

V Malmöju so si, denimo, leta 2013 16,5 vloženih milijonov s turizmom skoraj povrnili, mesto je obiskalo 32.000 ljudi. Druga najdražja Evrovizija v zgodovini je takoj za Malmöjem sledila v Københavnu, kjer so zapravili 44,8 milijona evrov, s turizmom pa so jih povrnili le okoli 15. Dunajčani so z Evrovizijo zapravili 32 milijonov evrov, s turisti pa zatem zaslužili 25.
 

Letošnji proračun 28,5 milijona evrov

Lani so v Lizboni za festival zapravili 23 milijonov evrov in tudi letošnje številke, ki so jih objavili konec lanskega leta, so visoke. Izraelci so za Evrovizijo v Tel Avivu napovedali proračun 28,5 milijona evrov, za ta namen pa so se tamkajšnji organizatorji zadolžili pri izraelski vladi. Dolgo bodo dolžniki, javna talevizija KAN bo nekaj več kot 16 milijonov izposojenih evrov vračala desetletje in pol.

Kot so zapisali v Quori, ki se sklicuje na podatke krovne evropske televizijske zveze EBU, v tej zvezi organizatorjem podelijo od pet do šest milijonov evrov, preostale milijone morajo zagotoviti sami. Sami tudi odločijo, ali si bodo za omejitev proračuna postavili nebo.

Iz evrovizijske politike nekaterih držav, denimo Velike Britanije, ki si vsakoletno udeležbo v finalu kupijo s prisotnostjo med velikimi petimi (plačniki), zatem pa neuspeha ne doživljajo ravno kot nacionalne tragedije, lahko sklepaš, da si zmage in s tem potratnega organiziranja festivala nikakor ne želijo.