Vzponi 65-letnega kranjskega alpinista Andreja Štremflja že pol stoletja odmevajo doma in po svetu. Za dobitnikom dveh najbolj prestižnih alpinističnih nagrad – zlatih cepinov – in za prvim Slovencem na najvišji gori sveta je veličastna bera dosežkov v domačih in vseh gorah sveta, predvsem v Himalaji. Gorski vodnik, sicer pa upokojeni profesor telesne vzgoje, se trenutno mudi v Nepalu, kamor sta z ženo Marijo Štremfelj popeljala svoje otroke in vnuke. Knjiga Kristali sreče – avtobiografija alpinista bo izšla le dva dni po prihodu v domovino.

Pred natanko 50 leti se je začela vaša alpinistična pot, a ta ni bila le vzpenjajoča se, ampak tudi polna padcev in smrti prijateljev.

Velikokrat slišim od ljudi, kako lepo je alpinistično življenje. Nekaj malega delaš, veliko plezaš, greš na odpravo, prideš na vrh, prideš domov, se poročiš, greš spet na odpravo, skratka, vse je super … A žal so del alpinizma nesreče in smrti prijateljev in vse to se je dogajalo tudi meni. Najprej se je smrtno ponesrečila Marijina sestra [Barbara Perčič], potem nismo prišli na vrh Lotseja, ponesrečil se je še Nejc [Zaplotnik]. Nato sem si v nesreči tudi sam polomil obe nogi in pristal na vozičku. Na srečo je bila želja po plezanju tako velika, da sem se hitro postavil na noge, tako hitro, da so se čudili še zdravniki.

Želja po plezanju je torej premagala vse druge pomisleke?

Da, hribi me delajo živega, tam sem doma, tam se dobro počutim. V hribe sem začel hoditi prav zaradi lepote gora, ki me prevzema še danes. Plezanje doživljam kot izjemno doživetje v izjemno lepem okolju. Ravno pred odhodom v Himalajo sem bil na vodniški turi na Bernini in z mojim gostom sva morala nepričakovano prespati zunaj, v snegu. Bilo je zelo mrzlo in vso noč sva zmrzovala visoko gor na grebenu. Oba skupaj sva imela le eno spalno vrečo, s katero sva se ogrnila, a vendar je bilo izjemno doživetje. Noč je bila čudovita, ko je bilo najbolj mrzlo, so bile zvezde najlepše, nešteto jih je bilo. Zjutraj, ko je vzšlo sonce in potovalo navzgor nad grebenom, sem takoj pozabil na tisti mraz. Kot sicer v življenju je tudi v alpinizmu tako, da pozabiš na vse slabo in ostane tisto dobro, kar te vleče naprej. To je zame tudi smisel alpinizma, ko si na vrhu, je dan, v dolini je tema in z vzponom se dvigneš iz teme in prideš v luč. Dviganje iz doline navzgor me vedno znova prevzame, ti razgledi, vedno več razgledov ... Ko prideš na vrh Everesta, pa celo vidiš, da je Zemlja okrogla!

Na Everestu ste bili dvakrat, prvič z Nejcem Zaplotnikom po še danes najtežji smeri, drugič z ženo Marijo. Kdaj ste bili bolj srečni?

Nepreklicno je bil prvi vzpon na Everest res vrhunski dosežek, drugi pa v alpinističnem smislu nič posebnega, a vendar izjemno in enkratno doživetje. Predvsem zato, ker je bil to edini od mojih osmih osemtisočakov, na katerem nisem bil nič kaj pretirano utrujen, pa še vreme je bilo idealno. Eno uro sva bila gor in uživala v neverjetnem razgledu. Nekdo, ki se prepira z ženo, mogoče ne bi tako užival, jaz pa jo imam rad in zame je bilo res sanjsko.

Če ostaneva pri prvem vzponu, menda sta se z Zaplotnikom dogovorila, da vi stopite na vrh prvi?

To se zdaj sliši, kot da sva se usedla in se pogovarjala, kdo bo dejansko prvi stopil na vrh. Daleč od tega, to je bila povsem neverbalna komunikacija, v tistem trenutku pričakovanja in vzhičenosti niti nisem razmišljal, češ saj je bil Nejc na prejšnjem osemtisočaku pred mano, zato bi moral biti zdaj jaz. Nejc mi je samo z roko pokazal, naj stopim naprej, in šlo je za tri sekunde in manj kot pol metra, vsekakor pa za oba velja, da sva bila prva. Res pa je to takrat zelo zanimalo ljudi, vsi so v naju vrtali s tem vprašanjem, a midva iz tega nisva hotela delati neke zgodbe.

Kako ste člani te znamenite odprave prenašali pritisk, da morate osvojiti vrh, in to celo na državni praznik?

S temi pritiski se nismo obremenjevali, bolj smo jih čutili kot precej neposrečene šale. Ko sta nam naša radioamaterja povedala, da si v domovini želijo, da bi prišli gor za devetega maja, smo bili kar malo užaljeni. Kaj takega si lahko izmislijo le ljudje, ki nimajo pojma o Himalaji. Mi smo prišli gor, ko je bilo to mogoče, in ne takrat, ko so nam to naročili.

Pred 30 leti ste prejeli prvi zlati cepin, pred štirimi leti pa še drugega. Kaj vam pomenita ti veliki priznanji, ki veljata za alpinistična oskarja?

Seveda moji duši godita oba zlata cepina, vendar moram povedati, da mi v alpinizmu nikoli ni šlo za slavo in čast. Prvi je bil zame takšno presenečenje, da sem njegovo vrednost dojel šele deset let pozneje. Z Markom [Prezljem] najprej sploh nisva hotela iti na podelitev, saj se nama je zdelo nesmiselno, da bi se vozila tako daleč, v Francijo, po neko nagrado. No, pri drugem zlatem cepinu je bilo vendarle drugače, zame je res velika čast, da sem ga dobil, saj sem se znašel v sila eminentni družbi samih velikih imen svetovnega alpinizma, kot so Messner, Bonatti, Scott, Bonington, Kurtyka ...

Velik del svojega alpinističnega življenja ste opisali v svoji najnovejši knjigi Kristali sreče, ki izide 15. novembra.

V knjigi sem poskušal zajeti duha 70. in 80. let prejšnjega stoletja ter dogodke in ljudi, ki so me zaznamovali. Predvsem gre za moj osebni pogled, v knjigi ni veliko tehničnih podatkov. Opisal sem tudi svoj odnos do brata Marka Štremflja, z njim sva skupaj plezala do leta 1980 in do takrat preplezala vse najtežje smeri, ter do Nejca Zaplotnika, s katerim sva bila skupaj bolj na odpravah. V knjigo sem vključil tudi Davčo, rodno vas svojega očeta, kjer sem preživljal veliko lepih dni kot otrok in jih še zdaj. Želel sem nekaj napisati o ljudeh, ki tam živijo, o kmetih, ki delajo in živijo po hribovskih kmetijah, in jih nadvse cenim in občudujem. Pri pisanju sem ugotovil, kako otroštvo pomembno zaznamuje človeka. Name je zagotovo najbolj vplivalo moje otroštvo v Davči, saj sem se pri tem, ko smo kot otroci obdelali Porezen z vseh strani, navdušil nad hribi in razgledi. Vsakič ko sem prišel na vrh, sem bil navdušen, koliko hribov se je videlo.

Na vaš odnos do gora pa je pomembno vplivala tudi žena Marija, ki je v knjigi omenjena na prvem mestu.

Da, seveda, lahko sem samo hvaležen, da sva se tako lepo našla. Marija me kot alpinistka zelo razume in tudi jaz sem se vedno trudil, da sem ji omogočil, da se je lahko po vsakem porodu in ko so bili otroci še majhni, spet vrnila v hribe. Velikokrat sem s hvaležnostjo razmišljal o tem, kako me je kot žena in mama najinih otrok s svojim materinskim čutom vsaj malo zavirala pri mojem alpinizmu. Brez nje bi moj voz zagotovo čisto podivjal. V najhujših trenutkih sem vedno pomislil nanjo in na svoje bližnje doma. Andrej, zdrži še malo, moraš priti domov, sem si govoril. Marija je bila in je še kot nekakšna nevidna vrvica, ki me privezuje na dom in me z vseh koncev sveta privleče nazaj.