Bonvivan slovenskega alpinizma bi praznoval 70 let

»Lepo je mlademu človeku, ki ga na njegovi poti ne ovirajo drobnarije, ki se starejšemu zdijo nepremostljive. Še lepše pa je, če tak ostaneš vse življenje.« Zapis o Nejcu Zaplotniku je težko začeti, ne da bi se v misli prikradle njegove besede, in zapisane so gotovo med tistimi, ki zelo dobro ponazarjajo njegov pogled na življenje. To se je potrdilo ob nedavno predvajanem dokumentarnem filmu o tem legendarnem slovenskem alpinistu, ki se je rodil pred natanko 70 leti. Prav danes so v knjižni obliki izšli tudi njegovi dnevniški zapisi.

Petnajstega aprila 1983 je Nejc Zaplotnik v bazi pod Manaslujem, ki naj bi bil njegov četrti osemtisočak, praznoval svoj 31. rojstni dan. Pravzaprav ni pričakoval, da ga bo zares praznoval, kajti takrat so bili že zelo osredotočeni na delo na gori, kakor se je spominjal Viki Grošelj, ravno tako izjemni slovenski alpinist, ki je osvojil deset osemtisočakov, in avtor številnih alpinističnih knjig.

Z Zaplotnikom sta bila takrat del hrvaške odprave, kot izkušenejša člana, in Hrvati so pripravili res lepo presenečenje za slavljenca. Celo pletenko za bevando so imeli s seboj, kuharju pa so naročili, naj se tisti dan posebno izkaže. Res je pripravil torto, vanjo je Nejc Zaplotnik z zadovoljstvom zarezal, in takrat je Grošelj, ki je imel fotoaparat vedno pri sebi, posnel zadnjo fotografijo z njim. »Nejcu se je to presenečenje zdelo zelo lepo, z navdušenjem je razrezal torto, tudi nazdravili smo,« je Grošelj opisoval razpoloženje z natančnostjo, kot bi bil še vedno za tistim omizjem, stisnjenim pod streho šotora v baznem taboru. »Nejc je življenje zajemal z veliko žlico na vseh področjih, bil je nekakšen bonvivan.«

Bilo je mirno velikonočno jutro

V tistih dneh je Grošelj posnel še eno fotografijo, ki prikazuje eno najpomembnejših plati življenja alpinista, ki je skupaj s soplezalci potegnil nove smeri na kar tri osemtisočake. Na njej sedi za pisalnim strojem in tipka svojo prvo časopisno reportažo za Teleks, v tistem času je snoval tudi roman Peter Simsen. Da je fotografija res takšna, kot je, pravi Grošelj, gre zasluga tudi hrvaškim kolegom, ki so se tako dobro pripravili na odpravo, da so s seboj vzeli celo pisalni stroj, ki ga je nato uporabil še Zaplotnik.

Sicer pa sta bila papir in svinčnik njegova stalna spremljevalca, kot tudi Grošljeva, ki si je vselej vse zapisoval, navsezadnje iz bojazni, da bi kaj pozabil. Do potankosti je popisal tudi dogodke tistega mirnega velikonočnega jutra 24. aprila leta 1983, ko se je pod plazom serakov končalo življenje Nejca Zaplotnika, pa čeprav se jih brez zapiskov še vedno jasno spominja. Še vedno ima pred sabo tistih pet pikic, ki so začele bežati, ko so zaslišale hrup, ki ga je povzročal ogromen ledeni plaz. Za Zaplotnika in Anteja Bućana je bil usoden, Srečko Gregov je bil lažje poškodovan, šerpi sta mu ubežala.

Nejc Zaplotnik, v otroštvu slaboten fantič iz Rupe pri Kranju, ki so ga starši, da bi si opomogel od bolezni, poslali k sorodnikom na kmetijo pod Grintavcem, je do zadnjega dne živel polno življenje; že pri 19 letih se je poročil in v naslednjih letih postal oče treh dečkov, tako rekoč istočasno se je povzpel med najboljše alpiniste svoje generacije. Opravil je več kot 350 vzponov vseh težavnostnih stopenj, tako v Himalaji kot tudi v Evropi, Afriki in Severni Ameriki, povzpel se je na tri osemtisočake, na vsakega po prvenstveni smeri. Na Makalu, ki ga je imenoval za najlepšo goro svojega življenja, je stopil leta 1975, na Gašerbrum I dve leti pozneje, še dve leti pozneje je bil eden od dveh Jugoslovanov, ki sta prva stopila na vrh Everesta. Bil je 13. maj leta 1979, ob njem je bil Andrej Štremfelj, in takrat je po radiozvezi vodji 25-članske jugoslovanske odprave Tonetu Škarji izrekel tisti nepozabni stavek: »Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi!«

Alpinistična biblija

Dobrih štirideset let pozneje je njegova knjiga Pot – izšla je leta 1981 in do zdaj doživela devet izdaj in devet ponatisov – postala nekakšna alpinistična biblija, knjiga, h kateri so se stegovali tako rekoč vsi vrhunski alpinisti pri nas in kajpak tudi širše bralstvo. Njegovi stavki so tako pogosto citirani, da se kdaj zdijo že ponarodeli, njegove besede navdih za mnoge, ki si želijo živeti življenje brez omejitev, sanjati velike sanje.

Malo pred 70. obletnico rojstva so v Planinskem društvu Kranj »našemu in vašemu Nejcu« posvetili nov dokumentarni film s prav takšnim naslovom – Sanjaj le velike sanje – in prav na današnji dan izdali knjigo z njegovimi še neobjavljenimi dnevniškimi zapisi. V zvezek A4-formata jih je pisal med letoma 1969 in 1971, ko je bil še gimnazijec in je gore večinoma odkrival s svojim najboljšim prijateljem in soplezalcem Tonetom Perčičem, s katerim sta bila od otroštva kot »rit in srajca«.

Perčič o Nejcu še vedno pripoveduje z deškim nasmeškom, čeravno bi morala letos oba praznovati 70 let. V dokumentarnem filmu razkrije marsikatero njuno skupno dogodivščino in ga opisuje kot Nejca, kakršen je bil – in prav tako ga, kot pravi, vidi še danes. »Veliko mi je pomenil, še vedno mi. Morda ga za kanec še bolj spoštujem, kajti za ta dnevnik, ki ga zdaj izdajamo, sploh nisem vedel, da obstaja. Tudi jaz sem ga pisal in vzporedno opisoval iste dogodke, prepričan, da to počnem samo jaz,« je med smehom dejal. Predvsem pa ga je presenetil njegov slog pisanja, globina njegovih misli v tako mladih letih.

Da ima talent za pisanje, je opazila že Mira Avsec, profesorica slovenščine na Gimnaziji Kranj. Pri njej so morali biti dijaki zelo zadovoljni z dobro oceno, je v filmu povedal Perčič, Nejca pa je prepoznala kot talentiranega, zato ga je menda celo večkrat pohvalila. Njegovo knjigo je za izhodišče razstave Himalajski plezalci pišejo brez rokavic v Slovenskem planinskem muzeju vzel tudi Jernej Habjan, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU: »Nejca Zaplotnika poznamo kot alpinista, a poznamo ga tudi kot pisatelja, ki bi si zaslužil biti v družbi največjih imen, na katera lahko pomislimo, ko pomislimo na šolsko slovenščino.«

Odsek Nejca Zaplotnika

Ves izkupiček nove knjižne izdaje, opremljene z ilustracijami Jožeta Trobca, avtorja legendarnega Vučka, maskote olimpijskih iger v Sarajevu, bo namenjen novemu odseku, ki so ga pri Planinskem društvu Kranj poimenovali kar po Nejcu Zaplotniku, namenjen pa bo osebam z različnimi zmožnostmi. Ali kakor je povedal Miha Marenče iz PD Kranj: »Danes je postalo že kar samoumevno, da se nam uresničujejo želje. A šele ko te nekdo, ki zaradi zdravstvenih omejitev ne more v gore, prosi, da mu izpolniš to željo, vidiš, da vse le niso samoumevne.«

Dnevnik Nejca Zaplotnika je bil doslej spravljen pri njegovi družini, v domači knjižnici, kakor vse njegove stvari, ki jih hranijo, je povedala Mojca Jamnik Zaplotnik, njegova žena oziroma »najboljši prijatelj na tem svetu«, kakor je Zaplotnik napisal v posvetilu Poti. Čeprav se zdi, da bi lahko bili takšni zapisi družinska svetinja, jih ni bilo težko dati iz rok, »prav zaradi namena, in to je pomagati ljudem, ki so omejeni v svojih zmožnostih«. Po svoje pa je tudi simbolično, je dodala, da bo dnevnik skoraj 40 let po njegovi smrti našel pot med bralce.

Da bodo po vsem tem času njegove besede še vedno tako brane in čislane, si v družini seveda niso predstavljali. »Mi smo preprosto živeli z Nejcem, ki je bil alpinist, in ker je bil alpinist, je bilo naše življenje temu prilagojeno. On je sanjal svoje sanje, mi smo bili ob njem in jih po svoje podoživljali,« je dejala.

Zaplotnikov najstarejši sin Nejc Zaplotnik je bil ob očetovi smrti star enajst let. Zdaj je torej mož pri petdesetih letih, ki se mu glas ob misli na očeta še vedno zatrese, a hkrati dokazuje, kako globoko se je v družino zasidralo prepričanje, da je treba svoje sanje tudi živeti: »Čeprav je bil star le 31 let, ko je umrl, jaz pa 11, lahko rečem, da je najpomembnejši nauk, ki sem se ga naučil od njega in od mame, da živimo le enkrat in takrat na polno. (...) In to polnost in energijo, ki jo je oddajal, je pustil med nami.«