V strokovni in splošni javnosti razburja nameravana ukinitev arhitekturnih (javnih) natečajev za javne investicije, ki so bili doslej obvezni pri novogradnjah javnih objektov in gradnji na lokacijah, kjer to zahteva prostorski akt. Zakaj sploh spremembe in kaj bo s tem pridobil javni prostor oziroma njegovi uporabniki, smo vprašali na ministrstvo za javno upravo, a jasnega odgovora nismo dobili.

»To področje zdaj ureja več predpisov, kar je z vidika strokovne ustreznosti predpisov neprimerno in v praksi lahko povzroča težave. Zdaj se spreminjajo tako zakon o javnem naročanju, ki je sploš­ni zakon, kot področni zakoni s področja gradenj in urejanja prostora, zato je to priložnost, da problematiko ustrezno uredimo. Tako se naše ministrstvo z ministrstvom za okolje in prostor že dogovarja za način prenosa določb in pravilno ureditev v področnem predpisu oziroma predpisih,« so svoje argumente na kratko predstavili na ministrstvu za javno upravo.

Kot na to odgovarja Tomaž Krištof, arhitekt in predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS namreč pogosto organizira javne natečaje s pod­ročja urbanizma, arhitekture in krajinske arhitekture), dozdajšnja zakonska ureditev ni povzročala večjih težav. »Ministrstvo govori, da ureditev natečajev spada v gradbeni zakon in zakon o urejanju prostora. Oba sta v postopku sprememb, pri obeh se končuje medresorsko usklajevanje, besedili sta znani, a v nobenem ni spremembe, ki bi nadomestila ukinitev natečajev iz zakona o javnih naročilih. Prav ta pa določa upoštevanje zakona in določenih postopkov ter obveznost javnih natečajev pri določeni investicijski vrednosti,« je jasen Krištof.

Pri javnih investicijah, ki dosegajo vrednost 20.000 evrov, je treba upoštevati zakon z objavo v urad­nem listu, pri vrednosti 134.000 evrov je treba naročilo obvezno objaviti v uradnem listu Evropske unije in tako naprej, pojasnjuje sogovornik, zato bi bilo nujno, da je v zakonu tako kot doslej določena tudi mejna vrednost investicije, pri kateri mora javni naročnik razpisati natečaj. Tako javni naročnik »na enem mestu dobi vsa navodila za uporabo različnih postopkov, zato kontradiktornosti med različnimi zakoni ni. Natančnejša navodila glede natečajnega postopka pa so seveda lahko zapisana drugje,« je še dodal.


 

Od približno 140 natečajev le peščica

Obveznost javnega projektnega natečaja je bila doslej določena v primeru, ko je investicijska vrednost v novogradnjo javnega objekta presegla 2,5 milijona evrov ali ko je to določal prostorski akt. »V uradni obrazložitvi črtanja 3. odstavka je pojasnjena samo ukinitev določila zaradi prostorskega akta, ne pa tudi ukinitev, ki zadeva investicijsko vrednost, zaradi katere pa se izvede velika večina natečajev,« še poudarja sogovornik. V zadnjem desetletju je Zaps razpisal okoli 140 javnih arhitekturnih in urbanističnih natečajev, a le kakšnih pet so jih morali izvesti zaradi določil prostorskega akta.



»Če bi ostalo pri predlagani spremembi, bi, gledano za nazaj, to pomenilo, da bi odpadlo več kot 130 natečajev,« je plastično ponazoril sogovornik. Ob tem si lahko samo mislimo, kakšen bi bil naš javni prostor, če bi se vselej zadovoljili z najcenejšo rešitvijo. Javni natečaj je ne nazad­nje zanemarljiv strošek, saj znaša le pol odstotka stroška investicije, hkrati pa je velika varovalka »pred netransparentnim odločanjem o projektantskih rešitvah, pred razpisi s prilagojenimi referencami ter pred sistemsko korupcijo na področju javnih investicij v grad­njo objektov«, je poudaril Krištof. A dodal, da se obe ministrstvi, tako za javno upravo kot okolje in prostor, trudita najti ustrezno rešitev, v iskanje so vključili tudi Zaps.
 

Denar in prostor vseh nas

Sogovornik ob tem opozarja, da se mnogi javni naročniki pri javnih investicijah obnašajo samovoljno, kot da gre za njihov denar: »A dejansko gre za denar vseh nas in družba ima pravico, celo dolžnost, da pove, kako naj se njen denar porablja. Na severu Evrope je vsem javnim naročnikom jasno, da je natečaj najboljša pot za pridobitev idejnih rešitev, mnoge župane bi bilo sram, če bi naročilo projektiranja za lokalno šolo ali vrtec oddali brez natečaja, zato bi tam natečaje izvajali, tudi če ne bi bili predpisani. V večini preostale Evrope, ne le na vzhodu, temveč tudi v nam bližnjih zahodnih državah, pa je treba te stvari urediti z zakonodajo.«

Zaps, ki razpiše največ javnih natečajev v državi, ni edini, ki to lahko stori. Natečaj lahko izvede kdorkoli, a merila ostajajo enaka: v ocenjevalni komisiji morajo biti večinsko zastopani predstavniki stroke, torej arhitekti, krajinski arhitekti in/ali urbanisti, odvisno od tipa projekta, pri mostovih in podobnih inženirskih objektih tudi gradbeni inženirji.

Da je rešitev čim bolj po načelih kakovosti, strokovnosti, transparentnosti in optimalne izbire ter predvsem v javnem interesu, pa na Zapsu sledijo visokim merilom. O zmagovalni rešitvi odloča ocenjevalna komisija, v katero komisar za natečaje imenuje člane po strogih kriterijih. Najprej, nihče od njih se posameznega natečaja ne more udeležiti kot natečajnik. Član komisije mora med drugim izkazovati strokovni ugled in družbeno odgovornost, imeti mora pomembne reference.

Zaželena je zastopanost obeh spolov in tudi mlajših, manj uveljavljenih članov, ob zadostnih sredstvih in soglasju naročnika prav tako uglednih strokovnjakov iz tujine. Ob imenovanju je posebna skrb namenjena temu, da med predlaganimi člani ni izrazitih osebnih konfliktov, ki bi lahko vplivali na ocenjevanje, ter da med njimi ni izrazitih osebnih ali poslovnih navezav.


 

Projekti, ki zadevajo najrazličnejše uporabnike

Zaps je nazadnje razpisal tri natečaje različnih naročnikov; šolskega ministrstva in ljubljanske občine za ureditev kompleksa gimnazije in osnovne šole Šentvid, ki predvideva novo stavbo gimnazije, novo stavbo telovadnice osnovne šole, obstoječo stavbno lamelo osnovne šole, obstoječo športno dvorano gimnazije ter pripadajoče zunanje javne in šport­ne površine, torej več kot 7000 kvadratnih metrov, pri čemer je načrtovano rušenje štirih obstoječih stavb na severozahodnem delu kareja. Učencem in dijakom je treba zagotoviti še varno pot v šolo, urediti skupne zunanje športne površine, vstopno ploščad in dvorišče gimnazije.



Minuli teden sta se iztekla rok za oddajo najprimernejših rešitev za arhitekturno in krajinsko oblikovanje kajakaškega centra in ureditev rekreacijskih poti na nasipih akumulacijskega bazena hidroelektrarne Brežice v občini Brežice ter natečaj za urbanistično prenovo medicinskega območja Vodmat v Ljubljani, ki predvideva razmestitev, oblikovanje in funkcionalne usmeritve za novo stavbo Zavoda RS za transfuzijsko medicino, novih objektov Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, objekta druge faze Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter oblikovanje in funkcionalno zasnovo zunanjih površin od parkirišč do javnih odprtih površin.

Po novem bi o njih odločali po merilu najcenejše rešitve. Tako kot je bila pred nedavnim po javnem naročilu izbrana rešitev za prenovo hotela na Brdu pri Kranju.