Kakšen vonj ima Prešernova tobačnica

Te dni so se v Ljubljani na strokovni delavnici o pomenu in vlogi vonjev v muzejski praksi zbrali nekateri največji strokovnjaki s področja dediščinske znanosti o vonjih. Z enim od prezrtih in skorajda neohranjenih vidikov naše dediščine se ukvarjajo v evropskih projektih Odeuropa in Odotheka. Multisenzorične razstave, ki jih je bilo še pred nedavnim najti le na muzejskih oddelkih za otroke ali za slepe in slabovidne obiskovalce, postajajo vse pomembnejše, saj je doživetje muzejskega predmeta ali umetnine povsem drugačno, če je opremljeno tudi z vonjem.

Že v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja se je v stroki pojavilo vprašanje, zakaj ohranjamo zgodovinske stavbe in predmete, ne ohranjamo pa vonja preteklosti. »Skušala sem ustvariti okvir za ohranjanje vonjev z mislijo na to, da danes imamo nekatere vonje, ki so za nas pomembni, ki nosijo informacijo o tem, kakšna družba smo, s kakšnimi dejavnostmi se ukvarjamo, kakšne predmete imamo in kdo so ljudje, ki jih cenimo. Toda ko vir vonja izgine, ko stavbo porušimo, človek umre in dejavnosti niso več žive, izginejo tudi njihovi značilni vonji. Kako ohraniti ves spekter dediščine za prihodnje generacije, je cilj mojih raziskav,« je za Delo povedala dr. Cecilia Bembibre, ki se na Univerzitetnem kolidžu v Londonu ukvarja z rekonstrukcijo in ohranjanjem vonjev.

Cecilia Bembibre je v svojem delu prav skozi raziskave vonja starih knjig postavila temelje sistema arhiviranja vonjev. FOTO:  James Dobson/National Trust

V svojem delu je prav skozi raziskave vonja starih knjig postavila temelje sistema arhiviranja vonjev, katerega pomemben del so tako imenovana vonjalna kolesa, s katerimi kemično sestavo prevedemo v senzorično informacijo in senzorično dojemanje vonja. Med drugim je ohranila vonj knjižnice londonske katedrale sv. Pavla, kakršnega je ta imela pred triletnim čiščenjem in restavratorskimi posegi. Ohranitve vonja in zapisa tudi v kemijskih formulah se je lotila tako, da so leta 2017 skušali določiti zaznavne organske spojine v zraku in vonjavo rekonstruirati, nato pa je k sodelovanju povabila parfumarko Sarah McCartney, ki je na podlagi svojih senzoričnih izkušenj skušala poustvariti vonj. Javnosti sta se, zanimivo, zdela enako prepričljiva oba poskusa posnemanja vonja knjižnice, ki jo znova odpirajo prav ta mesec.

Z umetnostno zgodovinarko dr. Lizzie Marx s cambriške univerze, eno redkih olfaktoričnih kustosinj, ki razvija olfalktorične naracije oziroma kako zgodovinski predmet ali umetnino približati javnosti skozi vonj, sodelujeta pri projektu Odeuropa. Začeli so ga pred letom in pol, pri raziskovanju pa uporabljajo tudi umetno inteligenco (pri tem med drugim sodelujejo raziskovalci z ljubljanskega inštituta Jožefa Stefana).

Odeuropa se je, kot pojasnjuje Cecilia Bembibre, porodila iz poziva Evropske unije, naj raziskovalci za digitalizirane zbirke gradiva poiščejo še druge načine, kako z njimi stopati v interakcijo, ne le prek vida. Tako so vključili znanstvenike, ki ob pomoči računalniške tehnologije iščejo reference za vonje v zgodovinskih podobah in tekstih iz obdobja med letoma 1600 in 1920, iz tega pa bodo oblikovali historične naracije.

»Evropska zgodovina vonjev je dragocena in je bogat način promoviranja naše nesnovne in snovne dediščine, zato skušamo oblikovati ustrezno politiko njenega ohranjanja, torej zaščititi vonje, jih opisati, jim dati prepoznavnost in jih predstaviti javnosti,« je povzela. Prelomen trenutek je bil vpis nesnovne dediščine izdelovanja parfumov v Grassu, zibelki francoske parfumerije, na Unescov seznam leta 2018.

Zapletena znanstvena analiza

Z Marxovo, ki se je prav tako udeležila strokovne delavnice v Ljubljani, sodelujejo tudi strokovnjaki iz slovensko-poljskega projekta Odotheka, v katerem naj bi razvili mednarodno knjižnico vohalnih muzejskih predmetov. Ekipi raziskovalcev želita z rekonstrukcijo avtentičnih petih predmetov iz Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani in petih iz Narodnega muzeja v Krakovu obogatiti zaznavno izkušnjo obiskovalcev. V ožjem izboru za podrobne analize in poustvaritev vonjev so mumija, tobačnica Franceta Prešerna, stol Rex in slavna Da Vincijeva umetnina Dama s hermelinom, ki jo hranijo v Krakovu, pri čemer sodelujejo tudi znanstveniki z ljubljanske fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo.

Med izbranimi umetninami, ki bi jih radi opremili, je tudi Dama s hermelinom. Foto Narodni muzej Krakov

Tamkajšnja mlada raziskovalka, Italijanka Emma Paolin je povedala, da so se dela lotili decembra lani, najprej z izborom predmetov, ki bi jih proučili oziroma opremili z vonji. Zdaj morajo opraviti preliminarne analize, sledile bodo rekonstrukcije vonjev. Prvi izziv je, ali ti predmeti sploh še imajo vonj.

Koliko časa bo po njenem pričakovanju potrebnega za poustvaritev vonja mumije? »Težko ocenim. Trenutno primerjamo kemijske informacije o hlapnih organskih spojinah, ki jih pridobivamo z analiznimi metodami, pa tudi senzornimi, ki jih lahko dobimo z vonjanjem. Skušamo primerjati in združevati ti dve skupini informacij, iz katerih bomo razvili končni vonj. Namreč, kar razberemo iz kemijske analize, ni nujno pravi vonj, zato je senzorična plat zelo pomembna. Nekatere spojine so lahko v zelo majhnih odmerkih in jih kemijsko ne moremo zaznati, z vonjem pa jih vendarle lahko, tako da je karakterizacija vonja eden bolj zapletenih tipov znanstvenih analiz,« je povzela in dodala, da bo proces najbrž kar dolgotrajen.

Kar razberemo iz kemijske analize, ni nujno pravi vonj, zato je zelo pomembna senzorična plat, tudi pri mumiji iz Narodnega muzeja, katere vonj bodo za obiskovalce skušali poustvariti. Foto Tomaž Lauko

Na vprašanje, kaj vonj vnaša v izkušnjo z dediščino, Cecilia Bembibre pravi, da bo natančno odgovorila čez leto dni, ko bodo iz muzejev, kjer so ustvarili takšne predstavitve, dobili odgovore obiskovalcev. »A že če jih opazuješ, kako se obnašajo, ko vonjajo, lahko ugotoviš, da se med sabo veliko več pogovarjajo, pozabijo, da so v muzeju, so manj sramežljivi in manj formalni, tudi smejejo se. Vonji v muzejsko izkušnjo privedejo tudi telesni odziv,« je strnila. Treba se je zavedati, da dokler so bili historični predmeti v vsakdanji uporabi ali del zasebnih zbirk, je uporabnik ali opazovalec z njimi prihajal v stik z vsemi čuti. Odkar jih v muzeje hodijo gledat množice, pa v stik z njimi prihajajo skoraj izključno vizualno. Z dediščino se poslej večinoma srečujemo le skozi oči, medtem ko v vsakdanjem življenju uporabljamo vsa čutila.

Mestni vohljači

Raziskovalci in kustosi so pri vonjih postavljeni tudi pred dilemo, katere poustvariti, saj vsi, ki sodijo k predmetu ali umetnini, vendarle niso prijetni. Lizzie Marx je sodelovala pri lanski razstavi o vonju v umetnosti 17. stoletja Fleeting:​ Scents in Colour (Minljivo: vonji v barvah) v muzeju Mauritshuis v Haagu, na kateri so zelo znano in priljubljeno podobo Amsterdama Jana van der Heydna iz leta 1670 (Gezicht op de Oudezijds Voorburgwal met de Oude Kerk in Amsterdam) opremili z vonjem, kakršen se je pred 400 leti dvigal iz tamkajšnjih kanalov. Podrobnejši pogled na sliko razkrije, da so se stranišča iztekala naravnost vanje, da čistilec ulic pometa konjske fige ...

Ob tem so se spraševali, ali želijo obiskovalce izpostaviti tudi takšnim vonjavam in koliko, kako jih spodbuditi, da bodo poskusili nekaj, kar ni prijetno. Odmerjanje vonja so prepustili obiskovalcem, ki so ga razširjali s pritiskom na stopalko. »Zanimivo je bilo videti odzive, nekateri so odskočili, se odmaknili … Nove plasti interpretacije, ki ni le slikovna, umetniška, temveč je bolj realistična, pa so se ljudje bolj zavedeli, dejali so, da na umetnino nikoli več ne bodo gledali enako,« je povedala sogovornica.

Tudi v muzeju v Ulmu v Nemčiji so v izboru umetnin iz stalne zbirke izpostavili neprijetne. »Eden zanimivejših izzivov je bil pri portretu patricijke Helene Schermar, pri kateri smo se osredotočili na njene odišavljene usnjene rokavice. Skušali smo poustvariti, kakšen vonj naj bi te rokavice imele. Vemo, da ima že usnje, strojeno s sodobnimi postopki, svoj vonj, kakšnega je imelo šele takrat. Včasih ustvarimo samo dišavo, včasih pa skupen vonj s predmetom. Zelo težko je bilo rekonstruirati že historični vonj usnja, tako smo se odločili, da bo tu dišava predstavljena ločeno,« je povedala Marxova.

Glede na konservatorsko-restavratorske posege, ki jih je doživela Prešernova tobačnica, je vprašanje, kakšen vonj sploh še ima. Foto Tomaž Lauko

Sogovornice so še poudarile, da nikoli ne vedo zagotovo, kako blizu so tistemu, kar so želeli poustvariti, česar pa se morajo zavedati tudi obiskovalci. Prihodnji mesec bodo začeli z vonjalnim ogledom Amsterdama z imenom City Sniffers (Mestni vohljači), pri čemer bodo različne točke po mestu povezali v zgodbo ob pomoči aplikacije ter kartic z različnimi vonji. Ta koncept je mogoče razviti po različnih mestih po svetu, kar je le eden od dokazov, da je to obetavno področje za industrijo dišav in arom, s katero sodelujejo tudi v projektu Odeuropa.