Je megle v resnici manj kot nekoč?

Jesenski dnevi nas razveseljujejo s svojo sončnostjo in barvitostjo, vendar pa so velikokrat tudi sivi, deževni in turobni. Megla, spremljevalka jesenskih (in zimskih) juter, nas marsikdaj prikrajša za kakšno uro dopoldanskega sonca. Večini neljub vremenski pojav je najpogostejši po dolinah in kotlinah osrednje Slovenije.

Meteorolog Gregor Vertačnik z Agencije RS za okolje nam je pojasnil pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pojav megle. »Za jesenski čas je značilna radiacijska megla, ki nastane v jasnih in mirnih nočeh v nižinah in kotlinah. Zaradi dolgotrajnega ohlajanja v nočnem času, pogosto vlažnih tal in vlažne zračne mase se temperatura zraka pri tleh ob odsotnosti vetra spusti do rosišča. Zlasti na travi nastane rosa (oziroma slana, ko je temperatura pod ničlo), nad tlemi pa pogosto megla, ki se proti jutru debeli. Odvečna vodna para se iz zraka pogosto izloča hitreje, kot nastaja rosa, zato nastane megla.« Ker je dan sredi in konec jeseni razmeroma kratek, sonce pa dokaj nizko nad obzorjem, megla pogosto vztraja do poznega dopoldneva, včasih celo ves dan.



In koliko meglenih dni na leto imamo v Sloveniji? Vertačnik je razložil, da je v nižinah v notranjosti Slovenije od 80 do 100 dni z meglo na leto, v najbolj meglenih krajih pa v posameznih letih več kot 100. Manj megle je v malce višjih legah v tako imenovanem termalnem pasu, najmanj pa v nižinskih delih Primorske, tudi manj kot 20 dni na leto. Največ megle je v visokogorju, večinoma od 100 do 200 dni, gre pa pogosto za oblak in ne meglo ob brezvetrju, kot je to značilno za nižine.
 

Pogostost megle je manjša

Zdi se, da je megle v primerjavi z 80. leti prejšnjega stoletja manj. Vertačnik je opozoril, da je opazovanje megle na meteoroloških postajah zelo subjektivno, močno odvisno od pozornosti opazovalca, zato je potrebna velika pazljivost pri primerjavi novejših in starejših podatkov. »Podatki posameznih, bolj zaupanja vrednih postaj pa kažejo, da se je po nižinah pogostost megle v zadnjih desetletjih zmanjšala. Za ljubljanskim Bežigradom je bilo v obdobju 1951–1980 povprečno 144 dni z meglo na leto, v obdobju 1990–2019 pa le še 71.« Vsaj del tega zmanjšanja je posledica dejanskega upada dni z meglo, del pa verjetno manjše prisotnosti opazovalca na merilni postaji.



»Veliko zmanjšanje števila dni z meglo razberemo tudi iz meritev v Novem mestu, Celju, Šmartnem pri Slovenj Gradcu, na Letališču Jožeta Pučnika Ljubljana in v Postojni, medtem ko v Murski Soboti, Kočevju in Biljah pri Novi Gorici ni opaziti bistvenih sprememb,« je opisal in dodal, da je to lahko posledica selitve merilne postaje in menjave opazovalcev ter spremembe delovnega časa. Na podlagi teh opazovanj lahko sklepamo, da se je po nižinah v notranjosti Slovenije pogostost megle zmanjšala, največji padec je opazen od konca 70. do začetka 90. let 20. stoletja. »To lahko najbolje razložimo z zmanjšanjem onesnaženja zraka z žveplovim dioksidom, mogoče pa je, da so k upadu pogostosti megle prispevali tudi drugi dejavniki, kot na primer spremenjena raba tal, spremembe prevetrenosti in podnebne spremembe.«



Sodeč po opazovanjih na meteoroloških postajah, so med najbolj meglenimi mesti Litija, Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec, Kočevje, Novo mesto in Ljubljana. Najbolj megleni so izpostavljeni gorski vrhovi, kjer je megla v povprečju več kot 200 dni na leto, po nižinah pa nekatere doline v notranjosti Slovenije ter Ljubljanska, Slovenjgraška in Novomeška kotlina.
 

Vpliv megle na počutje

Ko dnevi postajajo vse krajši in vreme vedno bolj turobno, deževno in megleno, se, sodeč po pogovorih, veliko ljudi bojuje z jesenskim nerazpoloženjem in sezonsko depresijo. »Kratkotrajna megla, ki traja le nekaj jutranjih in dopoldanskih ur, na psihično in fizično počutje nima večjega vpliva, drugače pa je, če traja ves dan, in to več dni zapored. Takrat nas pomembno prikrajša za spodbudni učinek sončnih žarkov in za priložnost, da bi spodbudili tvorbo vitamina D, ki ima veliko pozitivnih učinkov na naše zdravje. V megli tudi ni vizualnega spodbudnega dražljaja, ker ni živahnih barv in jasnih obrisov predmetov – torej izostane močnejši vizualni dražljaj, ki vpliva spodbudno,« nam je pojasnila Tanja Cegnar, meteorologinja z Urada za meteorologijo pri Agenciji RS za okolje. Obstaja tudi dobra povezava med meglo in onesnaženostjo zraka. »Megla nastaja v stabilni plasti zraka, ki se slabo meša, zato se izpusti onesnaževal v tej plasti kopičijo. Še posebej če traja več dni zapored, se raven onesnaževal v zraku opazneje poviša. Že dolgo je znano, da onesnažen zrak slabo vpliva na zdravje ljudi,« je še dodala.



Ko nas obdaja turobna megla, nas tudi mrazi bolj kot sicer. Cegnarjevo smo še vprašali, ali naše telo v megli drugače zaznava temperaturo. »Megla je povezana tudi z občutkom toplotnega neugodja. V toplem okolju megla pomeni, da je zrak nasičeno vlažen in naš najboljši način ohlajanja telesa z izhlapevanjem potu ne deluje več. Toplotna obremenitev se zato poveča in ob daljšem zadrževanju v takem okolju še stopnjuje. V hladnem okolju megla lahko poveča občutek mraza, ker drobne meglene kapljice v stiku z našim telesom izhlapijo in tako odvajajo toploto iz našega telesa.«