Barbara Slaček, Žiga Breznik in Matej Lednik so heroji iz več razlogov. Najbolj očiten je ta, da so del pobude Heroji furajo v pižamah, s katero si že četrto sezono prizadevajo zmanjšati število voženj pod vplivom alkohola tudi tako, da sami sredi noči sedejo v avto in peljejo ljudi z raznih prireditev. Predvsem pa so heroji, ker s pripovedovanjem svoje zgodbe zlasti mlade spodbudijo k premisleku, preden morda sedejo za volan opiti, se ne privežejo, vozijo prehitro …

Alkohol je še vedno razlog za vsako tretjo prometno nesrečo s smrtnim izidom, četrtino teh povzročijo mladi med 18. in 29. letom starosti. To je statistika, na katero vedno znova opozarjajo člani pobude Heroji furajo v pižamah, ki jo izvaja zavod Vozim. Nazadnje so vozili s koncerta Siddharte v Žalcu na začetku tega tedna. Tam je bil Žiga Breznik in potrpežljivo čakal, ali se bo tudi na drugi strani našel heroj, ki si bo zmogel priznati, da je spil za kanec preveč, da bi lahko vozil sam.


 

Več voženj v ruralih okoljih

Tokratni koncert ni bil običajen, ker je bil zaradi slabega vremena prestavljen v športno dvorano žalske osnovne šole, kjer niso točili alkohola, zato so bili udeleženci trezni in so lahko sami peljali domov. Žiga Breznik je tokrat tako opravil le dve vožnji, ki sta se pridružili statistiki približno 500 prepeljanih mladih v štirih sezonah, večinoma v manj urbanih okoljih, kajti tam je problem zaradi voženj pod vplivom alkohola precej večji, saj javnega prevoza tako rekoč ni, taksijev tudi ne, če pa so že, so zaradi večjih razdalj predragi. Zato heroji mlade nagovarjajo, da je bolje, da jih starši v pižami pridejo iskat na zabavo kot na urgenco, in hkrati starše, ki se jim kdaj seveda ne ljubi sredi noči vstajati in se voziti po razposajeno mladež, da lahko s tem preprečijo tragedijo.



To so na lastni koži izkusili sogovorniki, člani zavoda Vozim in tudi ekipe herojskih šoferjev, prav vsi v že omenjenem starostnem obdobju od 18 do 29 let. Žiga Breznik iz Ljubljane je bil leta 1994 star dvajset let. Imel je že nekaj šoferskih izkušenj, predvsem pa bistveno več kot voznik, ki se je zaletel vanj. Ta je imel izpit šele teden dni, vozil je prehitro in neučakano in slabo presodil razdaljo do avtomobila pred sabo, ko ga je začel prehitevati. Žiga med vožnjo ni bil pripet, kakor brez omahovanja pove, zato je med nesrečo padel iz avta. Bilo je sredi devetdesetih, ko ozaveščenost o pomenu varnostnega pasu niti približno ni bila na današnji ravni. »Pripel sem se le, če sem šel na daljšo vožnjo,« se spominja prakse, ki je bila takrat splošno razširjena. Ko se Žiga Breznik spomni na dneve po nesreči, najprej navede, kakšne misli so mu švigale po glavi. »Bilo je konec septembra in pomislil sem: letos smučanje odpade. Šele v Soči se zares zaveš vseh posledic.«
 

Monoski, kolo in predavanja

A smučanju se ni odpovedal. Bil je prvi, kot pravi, ki je v Slovenijo pripeljal monoski. Opazil ga je na sejmu invalidske opreme, ga takoj nabavil in začel obiskovati tečaje. »Zima je za nas vozičkarje še posebej zoprn čas, saj je težko iti ven, za nameček so vsi moji prijatelji hodili smučat,« je bil še en povod za veliko vnemo, ki ga je leta 2006 pripeljala na olimpijske igre. Tam mu je uvrstitev preprečila poškodba, a na igre ni šel z velikimi cilji, dosežek je bil že to, da je prišel tja. Kmalu si je kupil tudi kolo, sprva zaradi kondicijskih treningov, zdaj je to njegov glavni šport. Je poročen, ima dva otroka, stara enajst let.

Zavodu Vozim se je pridružil pred približno šestimi leti, z direktorjem Davidom Razborškom sta se spoznala prav prek kolesarjenja. Povabil ga je, da bi predaval o sebi, svoji nesreči ter s tem ozaveščal ljudi, in kmalu je ugotovil, da mu to zelo dobro gre. Do zdaj je imel že več kot 50 predavanj (največ jih je na srednjih šolah, med dijaki tretjih letnikov, ki so tik pred šoferskim izpitom, pripravljajo pa jih tudi na osnovnih šolah in v podjetjih), odziv je vselej zelo močan: »Ko vidijo človeka pred sabo, je to nekaj povsem drugega, kot če poslušajo zgodbo iz druge roke.« Tudi sicer nikoli ni imel zadržkov pri pojasnjevanju, kaj se mu je zgodilo in kaj se lahko zgodi vsakomur.


 

Trenutek, ko vse druge težave izginejo

Zgodilo se je tudi Mateju Ledniku, soustanovitelju zavoda Vozim. Imel je 22 let, ko se je ponesrečil z motorjem. Preden je sedel na motor, nikoli ni pil alkohola, vedno je nosil čelado, a takrat je vozil prehitro. V ovinku je padel ter si pri tem zlomil hrbtenico, kar je povzročilo okvaro hrbtenjače. »Ravno sem končeval fakulteto, strojništvo sem študiral, pred mano je bil absolventski izlet, konec lepega, a tudi zahtevnega obdobja študentskega življenja.« Ko se je zgodila nesreča, je vse to za eno leto izginilo iz njegovega življenja in ga postavilo v popolnoma drugačen fokus.
Študij je nadaljeval leta 2008 – naredil je zadnji letnik in diplomiral. Kot inženir strojništva je delal že v več podjetjih, večinoma se je ukvarjal z razvojem različnih izdelkov, od jaht in bark do kmetijske mehanizacije. Zdaj dela kot razvojni inženir za nabavo strojev za komunalno podjetje in odlagališče odpadkov v Celju. Predavanja o nesreči so bila zanj, kakor za mnoge druge sodelujoče, kot nekakšna psihoterapija. »Ko si to povedal na glas, delil z drugimi, si tudi sam laže sprejel resnico. Pozneje pa čutiš veliko zadovoljstvo, ko vidiš, da se ljudje odzivajo, da dojamejo, kaj se lahko zgodi.« Predvsem pa to odpre oči mladim, ki imajo pogosto »sto in eno težavo, ki to ni«.

Medtem sta s prijateljem Davidom Razborškom ustanovila zavod Vozim. Pravzaprav je ta nastal kot stranski produkt zbiranja denarja za kombi društva paraplegikov jugozahodne Štajerske. »Z Davidom sva razmišljala, kako bi svoje izkušnje delili z drugimi in jih ozavestili.« Tako so najprej nastale delavnice Še vedno vozim, vendar ne hodim, sledile so še druge akcije, med njimi Heroji furajo v pižamah. Eden od voznikov je Matej Lednik, čeprav je zaradi drugih obveznosti zadnje čase manj aktiven. A vožnje so mu bile vselej v veselje. »Spomnim se, da si na Gorenjskem niso znali predstavljati, da jih je pripravljen nekdo zastonj peljati domov,« med smehom pove. Zlasti v času pred epidemijo so imeli veliko dela, na nekaterih prireditvah so bili navzoči s tremi avtomobili, včasih še s kombijem
.

Prijatelji so mu vzeli ključe

Heroji so v četrti sezoni že prepoznavni, zdaj imajo veliko manj dela s pojasnjevanjem, kaj delajo tam, predvsem pa ugotavljajo, da se pregovorna slovenska toleranca do alkohola vendarle zmanjšuje. To opaža tudi Barbara Slaček, ki je sodelovala že pri prvih vožnjah herojev, zlasti mladi so bolj ozaveščeni. »Na začetku so nas celo nekoliko narobe razumeli, da s tem, ko ponujamo prevoze, spodbujamo alkoholizem. Ampak kmalu so ljudje spoznali, da je naš cilj drugačen.« Zgodilo se je seveda tudi, da so koga morali prepričati, da ni sposoben sam voziti. Na eni od zadnjih voženj pa je k njej pristopil mladenič, rekoč, da se mora peljati z njo, saj so mu prijatelji vzeli ključe od avta.



Ko sedejo mladi v avto, se takoj privežejo z varnostnim pasom, tudi na zadnjih sedežih, kar pri starejših še vedno ni samoumevno, opaža sogovornica. Neuporabljeni varnostni pas je bil razlog, zaradi katerega je Celjanka, ki zdaj živi v Račah, dobila tako hude poškodbe, da je od 19. leta na invalidskem vozičku. Bilo je pozimi, s prijatelji so se z avtomobilom vračali domov iz picerije, ko so zaradi prevelike hitrosti in poledice zleteli s ceste. Barbara je padla iz vozila pri zadnji stranski šipi. Na začetku ji o tej izkušnji ni bilo lahko razlagati, zlagoma pa ji je tudi to prešlo v kri, kakor pove. »Pred časom sem celo potarnala, da nimam več tistega žara, tako sem se navadila pripovedovati o tem. Potem smo imeli psihoterapevtske delavnice, nekoliko spremenili način in se nekaj novega naučili. Vzbujanje čustev je namreč zelo pomembno pri tem delu,« razlaga sogovornica, mati desetletnega sina. Med epidemijo je izgubila zaposlitev v podjetju z medicinskimi pripomočki, a tudi to je vzela z dobro voljo. »Nič hudega, ker imam vselej kaj delati.« Tudi pri herojih.