Helen Mirren proti starizmom vseh vrst

Angleška igralka in dama Helen Mirren je navdušila s fotografijami, ki jih je za naslovnico in editorial luksuzne ameriške publikacije DuJour posnel fotograf Nick Thompson. V bližnjem planu lahko vidimo vsak centimeter njenega živ­ljenja, madeže na koži od sonca, gube okrog oči, na vratu, ušesne školjke in zgubane roke.

Serija fotografij, ki jemljejo dih, kot je Linda Kelsey zapisala v Daily Mailu, je starejšim ženskam naredila veliko uslugo. »Helen Mirren je pri oseminsedemdesetih letih pač stara ženska, a ne stara kot šibka, stara kot nevidna, stara kot opravičujoča se, ampak stara kot osupljiva, kljubovalna in lepa. To ni ženska, ki se pretvarja, da je kaj drugega kot to, kar je v resnici. Te fotografije govorijo: Sprejmite me takšno, kakršna sem, imam oseminsedemdeset let in uživam.« Linda Kelsey priznava, da bi kot urednica revije Cosmopolitan v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zagrešila komercialni samomor, če bi na naslovnici objavila sedemdesetletno žensko. Zato pozdravlja urednice, ki si to upajo narediti ­danes.

Sonce bo vendar zjutraj vzšlo

Oseminsedemdesetletna britanska igralka je v intervjuju za DuJour med drugim povedala, da je skrivnost njene vitalnosti vrtnarjenje. »Zaradi vrtnarjenja sem postala boljša igralka, z njim sem izgubila tudi ego in negotovost, saj narave ni mogoče nadzirati,« je simbolično rekla. Roke, umazane od zemlje, so zanjo meditacija, ki ji pomaga zbistriti možgane. Kot ambasadorka kozmetične hiše L'Oreal je že pred leti obljubila, da se bo postavila nasproti vsem nedosegljivim lepotnim idealom in starizmom vseh vrst.

Pred nekaj leti je za revijo Grazia dejala, da je bila njena generacija »predolgo izpostavljena starizmom«. »Kako se lahko neki izdelek oglašuje kot sredstvo proti staranju?« jo je zanimalo. »To je tako, kot da bi rekli: Smo proti soncu. Sonce bo vendar zjutraj vzšlo. Ampak ne, mi se borimo proti njemu,« je cinično komentirala antiageing kozmetično industrijo in obsedeno željo po večni mladosti. Čeprav se ni rodila kot »dama«, ima Helen Lydia Mironoff »modro« kri. Njen oče je pripadal ruski plemiški družini, njena prababica je bila grofica. Ko je bila stara devet let, je njen oče družinsko ime poangležil v Mirren.

Odraščala je v Londonu in svojo prvo gledališko vlogo dobila že v osnovni šoli v Westcliffu. Ko je imela dvanajst let, si je z družino ogledala Hamleta v izvedbi Southend Shakespeare Company v Essexu ter se zaljubila v gledališče in Shakespeara. »Najbrž ga nisem dobro razumela, a celotna izkušnja je bila zame razodetje,« je dejala v intervjuju za DuJour. Obsedeno je prebirala zbrana dela velikega barda.

Prepričana sem, da Shakespeara ne smemo brati, dokler ga ne vidimo na odru, je rekla. Sen kresne noči si je ogledala najmanj desetkrat in pozneje odigrala skoraj vse vloge v njegovih dramah, od Titanije, vilinske kraljice, Kleopatre do mladih ljubimk Helene in Hermije.

Ob vseh močnih ženskah, ki jih je upodobila na filmu, je nazadnje prišla na vrsto Golda Meir. FOTO: promocijsko gradivo 

Popolna predanost

Helen Mirren v svoji več kot pol stoletja dolgi karieri slovi po neverjetnem igralskem razponu: za svoje stvaritve je med drugim prejela tonyja, bafto, oskarja in pet emmyjev. Bila je dekle s koledarja, detektivka v mini tv-seriji Glavni osumljenec (1991) in za vlogo prejela bafto, zvesta služabnica v Gosford Parku (2001) in irska žena rančerja Harrisona Forda v filmu Yellowstone spin-off 1923. Bila je tudi upokojena likvidatorka MI6 v akcijski komediji Rdeča (Red, 2010) in ironična pripovedovalka v rožnatem univerzumu Barbie v režiji Grete Gerwig. Vstopila je v čevlje številnih zgodovinskih oseb, vključno z Almo Reville, znano tudi kot lady Hitchcock, Katarino Veliko, Heddo Hopper, kraljico Elizabeto I. in kraljico Elizabeto II. Prav za zadnji dve vlogi je leta 2006 prejela oskarja za film Kraljica in leta 2015 tonyja za film Občinstvo.

Pred kratkim je upodobila še eno svetovno voditeljico: Goldo Meir, prvo in edino žensko na čelu izraelske vlade. Film Golda, ki ga je režiral oskarjevec Guy Nattiv, spremlja premierko med oktobrsko arabsko-izraelsko vojno leta 1973. Ob novici, da bo prav ona igrala izraelsko premierko, se je usul plaz očitkov, češ, zakaj je sprejela vlogo, če ni Judinja. Vloga je bila zanjo velik izziv, tudi zato, kot pravi, ker so ženske na položajih velike moči v zgodovini redke. »Mislim, da morajo biti dvakrat ali celo desetkrat boljše od kateregakoli moškega. Gre za popolno predanost. Golda jo je imela, imela jo je Katarina Velika, Elizabeta I. In tudi Elizabeta II.«