Na male zaslone prihaja četrta sezona oddaj Kuhinje na kolesih, v katerih predstavijo kulinariko posamezne slovenske regije. Če je do zdaj dišalo po goriških, gorenjskih in prekmurskih jedeh, bo tokrat glasbenik Matevž Šalehar - Hamo preveril kulinariko Koroške. 

V četrti sezoni ste prišli na vrsto za voditelja Kuhinje na kolesih. Kako so vas našli?

Nisem najbolj pravi naslov za ta odgovor. Mislim, da se načeloma ve, da me kuharija kar zanima. In z mojim splošnim zastopanjem v javnosti so verjetno naredili enačbo. Morda. Še zdaj se sprašujem.

Glede na to, da je prejšnjo sezono vodila vaša partnerica Tara Zupančič, bi morda tu našli povezavo?

Pa ni čisto tako. Če sem iskren, so me vabili že pred njo, ampak takrat nisem imel časa. Potem pa je Tara prišla vsa navdušena s snemanja. Da je bilo izredno doživetje in da je videla in spoznala veliko stvari. In ko so me potem naslednjič klicali, sem bil drugačne volje in sem rekel, no, pa grem. Zdaj imam podobne vtise, kot jih je imela ona. Spoznal sem ogromno novih ljudi, veliko nove hrane, predvsem pa sem navdušen nad Koroško, o kateri nisem imel pojma. To je veliko večja dežela, zelo razčlenjena in drugačna, kot sem si predstavljal. To ni le Slovenj Gradec, kjer smo enkrat igrali. Pa še to prideš popoldne in ponoči odideš. Tokrat pa smo se tri tedne vozili z enega hribčka na drugega in kar naenkrat postane zadeva zelo velika.

Je torej snemanje potekalo v enem kosu?

Mislim, da smo snemali mesec in pol v enotedenskih kosih. Ampak se niti ne spomnim več čisto natančno, saj smo snemali pred dvema letoma oziroma predlani jeseni.

Kako to, da pride šele zdaj na spored?

Tudi jaz sem bil malo presenečen. Dvakrat sem takrat še vprašal, kdaj jo bodo predvajali. Potem pa sem že pozabil. Pred kratkim pa naenkrat šok, da bo zdaj oddaja na sporedu. Katera oddaja? Vmes sem posnel že dve plošči. (smeh)

Vseeno je Tara snemala pred vami. Kaj vam je svetovala?

Na splošno sem stopil v velike čevlje, saj sem bil prvič televizijski voditelj. Tara mi je rekla, naj bom tak, kot sem. Če se bom delal, da sem voditelj, bom zamočil. (smeh) Sicer sem kamer vajen, saj smo imeli hišni bend za razvedrilne oddaje, ampak eno je pred kamero igrati glasbo, nekaj drugega pa je govoriti. To je bila čisto nova izkušnja. Narediti sem moral veliko kratkih intervjujev z ljudmi, ki sem jih spoznal pet minut prej. Tako da je bil kar izziv. Sem pa ponosen, da sem si tekste za napovedi, ki so kar dolgi, zapomnil. To me je presenetilo, ker besedil svojih pesmi še vedno ne znam. (smeh)

Verjetno niste imeli izbire, katero regijo bo­ste spoznavali. Bi bila vaša izbira drugačna?

Če bi izbiral, bi na prvo žogo izbral Primorsko. Ampak Primorsko kar poznam in verjetno ne bi razkril veliko skrivnosti, tako da me je Koroška zelo pritegnila, saj je bila neznanka. In prav to se mi zdi bistvo oddaje, da spoznaš kraje in jedi, ki jih vsi ne poznajo. Na Koroškem so zanimivi grumpi. To so nekak­šni ocvirki, le da so boljši, so pa v skoraj vsaki jedi, od juh do celo sladic. Njihova tradicionalna hrana je zelo močna, in če se vprašamo, zakaj, so tam rudniki in gozdovi. Ljudje so potrebovali energijo.

»Na splošno sem stopil v velike čevlje, saj sem bil prvič televizijski voditelj,« pravi Hamo. FOTO: Pro Plus  

Ali obstaja kakšna jed ali sestavina, ki je ne jeste?

V osnovi ne. Obstaja pa predsodek, ki se ga moram znebiti. Nekakšen preklop na bolj nenavadne živali. Žab recimo ne maram, ampak sem vseeno jedel žabje krake, tudi polži mi ne vzbujajo nekega apetita, ampak sem jih pokusil. Moram pozabiti na dejstvo, da smo skozi zgodovino našo domišljijo skrčili na kuro, prašiča in kravo, kar ni pošteno do drugih živali. (smeh) Nekoč sem pisal kulinarično kolumno in sem iz neke 150 let stare babičine kuharice prepisal recept za veverico. Hotel sem poudariti, da se je takrat jedlo še skoraj vse. In potem so me odpustili. (smeh) No, res je tudi, da sem poleg recepta pisal, kako se v Tivoliju ulovi veverica. (smeh) Morda sem šel malo predaleč.

Za skupino Hamo & Tribute 2 Love je že dve leti »leto lubezni«, kot ste ga poimenovali …

To je za nas vsako leto! (smeh) Bilo je zelo uspešno leto in smo res zadovoljni. Odigrali smo tudi serijo akustičnih koncertov, ki smo jih snemali za akustični album, ki bo izšel letos. Zdaj te posnetke poslušamo in je super. Najverjetneje bo dvojna vinilna plošča, ena naj bi izšla spomladi, druga pa jeseni. Narediti moramo še nekaj popravkov, tako da imamo ob dnevu žena še tri koncerte, ki jih bomo posneli za korekcije. Sicer imamo vse posneto, ampak je tu vedno prepričanje, da znamo odigrati še bolje. Nekaj pesmi smo posneli predolgih. Ker bo izšlo na vinilu, si tam omejen s časom. Na eno stran gre lahko 19 minut, mi pa imamo komad, ki smo ga igrali 12 minut, lahko pa bi ga odigrali tudi v šestih minutah in se potem na plošči najde prostor še za kakšno drugo pesem. Isti repertoar z 18 naslovi smo lahko odigrali v dveh urah, lahko pa smo ga raztegnili na tri ure in pol. Lahko rečemo, da vedno naredimo dober koncert kot celoto, ampak to ne pomeni, da odigramo vsako pesem dobro. In ker smo že tolikokrat vse izvedli, vsakdo pri sebi ve, da smo neko pesem kdaj že bolje odigrali. In potem iščeš tisto najboljšo izvedbo, zato smo si vzeli več časa in manevrskega prostora.

V zadnjih letih ste se v Ljubljani vsakič predstavili na večjem prizorišču, nazadnje ste razprodali Križanke. Vas zdaj morda mikajo Stožice?

Uh, po Joker Out me zdaj vseskozi sprašujejo, ali bomo šli v Stožice in ali kaj razmišljamo o tujini. Nič od tega nas v resnici ne zanima. Smo skupina, ki dobro funkcionira v prostorih, v kakršnih pač igramo. To pomeni od kluba do kluba, vmes pa tu in tam kakšen večji koncert. Mene vsak velik koncert zelo utrudi. Nimamo založbe in menedžmenta, tako da smo samostojni, ampak to pomeni, da je treba za vsak večji koncert vložiti toliko več truda. Potem pa šteješ tiste prazne sedeže. Če pomislim na Stožice, se mi kar malo zamegli. Ne pravim, da se ne da, in morda me boste čez nekaj let prijeli za besedo. Zarečenih Stožic se največ odigra! (smeh)