Gostilna na dveh nogah

V središču Frankfurta, na glavni nakupovalni ulici Zeil, je skoraj vsak dan med 11. in 20. uro. Ni ga mogoče zgrešiti. Že na daleč je opaziti velik rdeč dežnik, ki se počasi premika gor in dol med množico nakupovalcev in turistov. »Večina mojih strank je tujcev. Ampak to je stvar statistike, ker je tudi 90 odstotkov ljudi na ulici tujcev,« o svoji klienteli pove Mohamed, lastnik potujoče gostilne, kakor v šali pravi samemu sebi.

Mohamed je postal neločljivo povezan s frankfurtsko ulično sceno, tako kot mnoge druge ikonične osebe z ulic tega mesta. Kot na primer stara beračica, ne glede na vreme oblečena v goro črnih cunj in z muslimansko ruto na glavi, ki z nekaj kilogrami preveč in z lončkom v roki prosjači po mestnem središču. Vsake toliko se usede na klopco, iz žepa potegne telefon in obvezno pokadi cigareto ali dve.

Mohameda zmotim sredi jutranjih priprav. Na ulico pride s potujočo gostilno in nahrbtnikom, v katerem ima zalogo živil za tisti dan. Prodaja klobase v štručki in zadnje dni tudi piščančji takos. »To ni mehiški takos, ampak moj takos, z nekaj mojimi dodatki,« pravi, medtem ko meša omake in v svojo kuhinjo nalaga klobase, piščančja nabodala, kruh in tortilje. Idejo je dobil v Berlinu. V Frankfurtu je nekaj časa pri delu opazoval svojega tekmeca, ki prav tako prodaja klobase v štručki.



Prenosne gostilne ni naredil sam. V Berlinu je obrat, kjer takšne naprave izdelujejo. Vse skupaj tehta 28 kilogramov. Koliko časa na dan pa takole hodi gor in dol? »Dve, tri ure, potem imam odmor. Odvisno, koliko se mi ljubi, odvisno pa je tudi od vremena. Danes je zame dober dan, ker ni vroče. Včeraj je bilo 32 stopinj, danes jih je 19. Idealne razmere za delo,« pojasni Mohamed.
 

Mohamedove sanje

Sanja o klasični gostilni. Razumljivo. Nositi 28 kilogramov, pa čeprav na bokih, kot mi pove med pripenjanjem pasov, ni ravno lahko. »Kakšno leto, dve bom to počel. Potem upam, da bom zbral dovolj denarja, da bom lahko odprl svojo gostilno. Ampak to je drago. Frankfurt je drag. Najmanj sto tisoč evrov potrebujem, da začnem,« računa Mohamed. V Frankfurt je prišel iz Modene. Odlično govori italijansko, zato se pogovarjava v tem jeziku. Nemško in angleško ne govori, jaz pa ne arabsko in ne francosko.

V Evropo je prišel sam, s trebuhom za kruhom. Tako kot mnogi drugi Maročani se je odločil za Italijo. Dolgo je vztrajal, a v zadnjih letih so se stvari v državi tako poslabšale, da ni več našel službe. Poleg tega sta se z ženo razšla, sina mu je odpeljala v Nemčijo, pripoveduje, in ni imel druge izbire, kot da jima je sledil.

»Ah, ta naša kultura. Res je grozna. Ko se mož in žena ločita, gotovo drug proti drugemu naščuvata otroke. To bi morali spremeniti,« potarna čez svoje korenine in doda, da se zdaj kar malo boji znova zaljubiti in poročiti. »Kako pa naj vem, ali bo tokrat tista prava? Ampak jaz pravim, brez ljubezni ni življenja, brez otrok pa ne smisla v življenju,« modruje.


 

Stalne stranke zaradi halala

Ura gre proti enajsti in pri Mohamedu se ustavi prva stranka. »Kot običajno, brez nadeva?« jo vpraša. Gospa potrdi in zraven naroči še klobaso z omakami. Po naglasu sodeč je iz vzhodne Evrope. »Iz Slovaške,« pritrdi in pove, da se pri Mohamedu redno ustavlja, ker ima halal meso. To je ena njegovih posebnosti in ključen prepoznavni znak, zaradi katerega ima veliko stalnih strank. »Tole pa je na moj račun. Za poskusiti,« reče Mohamed in ji pomoli piščančje nabodalo.

»Zadnje dni testiram piščančji takos. Če se bo prijel, ga bom obdržal v ponudbi. Za zdaj so odzivi pozitivni,« pojasni. Gospa se zahvali in obljubi, da pride spet, ter odhiti po svojih opravkih. »S tole svojo gostilno ne bom obogatel. Toda toliko kot tu na ulici bi zaslužil tudi v tovarni, jaz pa imam raje svobodo. Delam, kolikor se mi ljubi. Nočem biti vezan na fiksen urnik,« pravi Mohamed.

Ker sva oba kar nekaj let preživela v Italiji, pomodrujeva še o kulturnih razlikah. »Veš, Nemci so pametni. Niso pustili, da bi nastala geta. Poglej Francijo. Tam so v enem bloku Maročani, v drugem Senegalci, v tretjem pa Francozi.

Kako naj se tujci integrirajo, če ne živijo skupaj z domačini? V Nemčiji česa takega ne doživiš. Zato multikulti deluje,« je zadovoljen Mohamed, ki se v Frankfurtu počuti kot doma in ima Nemce za prijazne in odprte ljudi. Pogledam ga izpod čela in pripomnim, da bi Italijanom težko očital, da so zaprti. »Že, že, saj vem, kaj misliš, ampak Italijani imajo dva obraza,« odvrne in pojasni, da so ga vedno gledali zviška, medtem ko med Nemci tega ne doživlja.