Galerija slovenskega kamna in umetnosti

V parlamentarni stavbi arhitekta Vinka Glanza, kjer bo pojutrišnjem slavnostna seja v počastitev dneva državnosti, se je s sprejetjem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije ter Deklaracije o neodvisnosti pred 28 leti tudi uradno rodila slovenska država. Letos stavba praznuje 60. rojstni dan in bo jubilejno leto zaznamovala s prenovo Male dvorane. Začela se bo čez dober mesec dni.

Povojna ljudska skupščina je do izgradnje nove stavbe leta 1959 najdlje zasedala v dvorani Kazine, občasno tudi v stavbi filharmonije. Dve leti po koncu vojne je tedaj že 75-letni Jože Plečnik (na povabilo predsednika skupščine Ferda Kozaka) predlagal rešitev, da bi na vrhu grajskega hriba postavili veliko oktagonalno stavbo in jo povezali z monumentalnim arkadnim stopniščem, z vhodom ob mestni hiši. A med tem je vlada za skupščino že določila lokacijo na območju velesejma v Tivoliju in razpisala natečaj.
 

Prešernova nagrada za avtorje

Najpomembnejši slovenski in jugoslovanski arhitekti so prispevali 18 rešitev, vendar prva nagrada ni bila podeljena. Nekaj mesecev pozneje je predsedstvo skupščine nalogo zaupalo petim arhitektom, poleg Jožeta Plečnika še Edvardu Ravnikarju, Vinku Glanzu, Nikolaju Bežku in Marku Župančiču, navaja spletna stran Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Plečnik je nato poslal osnutek za monumentalni parlament, imenovan Katedrala svobode.
Kaj natančno se je dogajalo do leta 1954, ko so na nekdanjih nunskih vrtovih začeli z gradnjo stavbe – brez gradbenega dovoljenja –, pa ni znano. Prav tako ne vemo, ali se je Glanz s to nalogo ukvarjal, ker je deloval kot arhitekt pri izvršnem svetu in je prenavljal tudi druge protokolarne objekte, med drugim dvorec Brdo, Vilo Podrožnik, dokončeval prenovo Vile Bled in paviljona Belvedere ter več reprezentančnih stavb na Brionih na Hrvaškem, ali pa je bilo to zaradi njegovega sodelovanja na natečaju.



Funkcionalistično zasnovana stavba je bila končana leta 1959, Ljudska skupščina Republike Slovenije pa je v njej prvič zasedala 19. februarja 1959. Avtorji so za projekt še istega leta prejeli Prešernovo nagrado. Kot poudarja Gordana Vrabec, predstavnica službe za odnose z javnostmi DZ, dokumenti z zelo natančnimi zabeležkami kažejo, da so precejšen del denarja morali nameniti za švicarski dvigali, ki sta brezhibno delovali vse do pred kratkim, za telefonsko centralo in kuhinjo. Vse, tudi do najmanjšega detajla od pohištva do modernističnih štukatur, ki jih še premorejo pisarne, in stiliziranih mrežic za radiatorje, ter celo ure, ki ob vhodu odšteva ure in minute, pa je bilo skrbno načrtovano posebej za ta projekt.
 

Izjemen kamnoseški dosežek

Modernistična stavba, prizidana secesijski stavbi nekdanje Kranjske hranilnice iz leta 1879 – v njej je v obdobju socializma domovala tedanja vlada oziroma Izvršni svet Centralnega komiteja ZKS –, je dom slovenskega naroda v več pogledih.
Ne samo, da sem v službo prihaja več kot 500 predstavnikov ljudstva in javnih uslužbencev, tudi pri njeni gradnji je sodelovalo lepo število državljanov; kar štirideset državnih in obrtniških podjetij ter sedemindvajset zasebnih obrtniških mojstrov. Ker so v skladu s Plečnikovo tradicijo uporabili kakovostne domače materiale in vgradili štirinajst različnih vrst kamna iz različnih slovenskih pokrajin, slovi kot galerija slovenskega kamna in izjemen kamnoseški dosežek.



Tako notranjost kot zunanjost stavbe kažeta tudi umetniške dosežke naroda, ki jih je prispevalo deset priznanih slovenskih umetnikov. Akademska kiparja Karel Putrih in Zdenko Kalin sta s figurami ljudstva opremila vhodni portal, akademski slikar Slavko Pengov je v preddverju pred Veliko dvorano na štirih stenah v sto dneh ustvaril fresko Zgodovina Slovencev od naselitve do konca druge svetovne vojne, akademski slikarji Jože Ciuha, Ive Šubic, Marij Pregelj in Ivan Seljak – Čopič pa so prispevali mozaike.

Danes stene različnih prostorov krasijo še umetnine iz zbirke DZ. Skupaj jih je okoli dvesto, med njimi so tako dela impresionistov kot Irwinov, večina del je zapuščina skupščine pred letom 1990, več umetniških del slovenskih avtorjev pa je bilo kupljenih, ko je bil predsednik Državnega zbora Jožef Školč (1994–1996), nekaj umetniških del je državni zbor kupil tudi pozneje. Sredi 90. let je potekala tudi večja prenova, tako da so na novo opremili večino salonov, umetninam pa prilagodili tudi barvo tapeciranja, pripoveduje sogovornica, ki po stavbi pogosto vodi obiskovalce.


 

Za figurami tudi balkon

Imenitnejši Veliki salon danes zaznamuje modra barva, takšna sta tapison pa tudi oblazinjeneje še prvotnega pohištva, za oblikovanje katerega je bil pri stavbi Ljudske skupščine pristojen Domicijan Serajnik. Tu običajno sprejemajo tuje delegacije s predsedniki parlamentov, držav, vlad in na sestankih tudi kralje.

V časih socialistične republike Slovenije se je ta sprejemna dvorana razprostirala skoraj čez celotno južno pročelje, uporabljali pa so jo kot obednico za slavnostna kosila in večerje. Na enem takšnih kosil novembra leta 1960, ko je predsednik Ljudske skupščine LRS Miha Marinko gostil afganistanskega kralja Mohameda Zahira, so postregli z bučno juho, pašteto iz črnih oliv s pehtranom, srnjakom z jabolki, klobasico, kostanjevim pirejem in brusničnim želejem, priča ohranjeni jedilnik v francoščini.
»Danes delovna kosila še gostimo spodaj v naši restavraciji, slavnostna pa največkrat v Vili Podrožnik, Salon so že ob prenovi leta 1996 v skladu z novimi potrebami pregradili s prevajalskimi kabinami in ga zmanjšali. Zraven tako ostaja Mali salon, namenjen individualnim pogovorom, tam sprejemamo veleposlanike in slovenske goste na zaupnih pogovorih,« je pojasnila sogovornica.



Iz salona je mogoče stopiti na ozek balkon, ki ga s ceste zakriva kompozicija Putrihovih in Kalinovih figur, ki simbolno prikazujejo življenje, med drugim mir, družinsko srečo, otroško igro, industrijo ..., tri ženske figure na levi strani pa se z dvignjenimi rokami prepletajo v obliko Triglava, na desni pa enako ponovijo trije moški.
Po besedah Gordane Vrabec so bili kipi uliti na Reki in bi morali biti po prvotnih načrtih pozlačeni, vendar skupščini ni uspelo pridobiti dovoljenja za zlato, zato so kipci bronasti. »Vhodni portal je navdušil predstavnico za stike z javnostjo francoskega predsednika Françoisa Hollanda, ki si je želela fototermin ob njegovem obisku julija 2013 pred stavbo s portalom v ozadju, česar nismo mogli izpeljati, saj ceste nismo mogli zapreti za toliko časa,« je povedala.

Kot pa je opazila med svojimi obiski tujih parlamentov, ti običajno niso ob cestah, temveč očitno v izogib (rušilni) ljudski nejevolji najpogosteje na vrhu gričev, do njih vodijo vsaj stopnice. Slovenska parlamentarna stavba je največ škode utrpela v študentskih demonstracijah leta 2010, ki se jih je udeležilo okoli osem tisoč protestnikov in so z granitnimi kockami razbili večino oken na pročelju in poškodovali kipce.


 

Bučarjeva očala in besede podpore iz tujine

Glanzova stavba ima šest etaž, dve dvorani in pet sejnih sob. Secesijska stavba na Tomšičevi ulici ima višja nadstropja, a je za etažo nižja in ima dve manjši dvorani, danes preurejeni v televizijski studio. V eno parlamentarno poslopje, ki ga obišče med 14.000 in 15.0000 ljudi na leto, so skupnih 285 pisarn in drugih prostorov s prehodi začeli povezovati od leta 1991, kar je tudi vzrok, da premore dva gostinska obrata.

Po prenovi sredi 90. let pa je stavba največjo spremembo doživela v milenijskem letu, ko so po načrtih arhitektk Sonje Miculinić, Albine Kindlhofer in Darje Valič preuredili Veliko dvorano. Tudi trojica arhitektk je sledila barvnim kombinacijam in izboru materialov predhodnikov ter ohranila krožno lupino po zgledu iz slovenske zgodovine, ko so v krog zbrani veljaki pod lipo modrovali in odločali. »V dvorani je 150 sedežev, 90 za poslance, 40 za državne svetnike ter še dvajset za vodstvo DZ in vlado, zato se pogosto zdi, da je napol prazna. Ker poslanci že devet let vse dokumente in predloge dobijo v elektronski obliki, izjema, natisnjena na papir, je med drugim proračun, pogosto vlada tudi napačen vtis, saj poslanci gledajo v računalniške zaslone,« je v bran sodelavcem povedala Gordana Vrabec.



Pred Veliko dvorano je opomnila še na Steinwayjev klavir iz leta 1903, enega od štirih, ki so jih Titu podarili Američani. Slišati ga je mogoče ob različnih priložnostih, tudi kot spremljavo zbora zaposlenih, ki so ga ustanovili lani.
V bližnji vitrini k ogledu vabi več pomenljivih predmetov za novejšo slovensko zgodovino, med drugim očala in pero dr. Franceta Bučarja, Temeljna ustavna listina Republike Slovenije, ki jo je prva demokratično izvoljena Skupščina Republike Slovenije sprejela 25. junija 1991, ter glasovnice in pisma v podporo plebiscitu, ki so prispele konec leta 1990 iz Kanade, Argentine, ZDA in od drugod.