Baron Pierre de Coubertin je bil visok le 1,62 metra, a je bil po mnogih drugih kazalnikih velikan­ 20. stoletja, francoski športni genij, ki je ustanovil sodobne olimpijske igre. To je le del hvalospevov o ustanovitelju Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) in olimpijskih iger moderne dobe, ki so navedeni na uradni spletni strani MOK. Toda po baronu de Coubertinu z izjemo občinskega športnega središča na jugozahodu Pariza v francoski prestolnici ni poimenovan noben večji stadion in njegovega imena ob aktualnih igrah ne izpostavljajo.

Da Pariz 2024 ni naredil veliko, da bi mu pokazal spoštovanje ali da bi ozaveščal o Pierru de Coubertinu, je pred nedavnim opozorila njegova prapranečakinja Diane de Navacelle. Toda očitno tudi tega za mnoge pomembnega moža, ki ga drugi vidijo kot razrednega snoba, zagovornika kolonializma, seksista in mu ne morejo opravičiti hvalnic olimpijskim igram v času Adolfa Hitlerja v Berlinu leta 1936, ni obšel ideološki obračun s kolonialistično, pa tudi seksistično zgodovino.

Ta je v zadnjih letih zajel zahodne države, padel je marsikateri kip poprej slavljenih osebnosti. V Franciji je bil ena od glavnih tarč Jean-Baptist Colbert, čigar kip stoji pred francoskim parlamentom in je v 17. stoletju služil kralju Ludviku XIV. Zaradi gospodarskih reform, ki jih je uvedel, ko je Francija širila kolonialni imperij v tujino, je slovel kot Veliki Colbert, sporno pa je med drugim predvsem njegovo sodelovanje pri pisanju pravil za lastnike sužnjev v francoski Zahodni Indiji.

V kontekstu aktualnih nazorov se zdi tudi v nedeljo odkrit kip olimpizmu losangeleške umetnice Alison Saar, ki sta ga mesto Pariz in MOK dala postaviti v javni park na Elizejskih poljanah. Nosi podobo večje temnopolte ženske, obdane s stoli s šestih celin, kar naj bi simboliziralo poklon »lepoti raznolikosti človeštva«. Kot je poudarila avtorica, je upodobila žensko afriškega porekla, da bi prekinila z belopoltim moškim, čigar podobo nosi večina spomenikov in skulptur.

V kontekstu aktualnih nazorov se zdi tudi v nedeljo odkrit kip olimpizmu losangeleške umetnice Alison Saar, ki sta ga mesto Pariz in MOK dala postaviti v javni park na Elizejskih poljanah. FOTO: Julien De Rosa/ AFP

Slavnostna seja ta konec tedna na pariški Sorboni v počastitev 130-obletnice ustanovitve MOK je pokazala različna mnenja o pomenu de Coubertina. Dogodka se nista udeležila ne francoska ministrica za šport Amélie Oudéa-Castéra​, ki je udeležbo zavrnila, ne županja Pariza Anne Hidalgo, ki naj bi imela drug dogodek in na tega ni mogla priti. Je pa slednja poudarila, da ne namerava začeti boja za rušenje podobe Pierra de Coubertina in da je zgodovino treba pojasnjevati, vključno s temnimi poglavji nekaterih osebnosti, ter da de Coubertin danes ne simbolizira tistega, kar hočejo promovirati.

Tako je po njenem na mestu, da je prisoten, a brez poveličevanja. Predsednik MOK Thomas Bach je pozval, naj bo kljub de Coubertinovim pogledom na ženske in kolonializem Francija ponosna na v Parizu rojenega aristokrata ter da ima vsak človek pravico, da ga ocenjujejo le v kontekstu svojega časa. Tudi glavni organizator pariških iger Tony Estanguet, ki je izpostavil de Coubertinovo drznost in pogum pri obuditvi iger, je dejal, da v Franciji bolj kot kjerkoli drugje vedo, kaj mu dolgujejo. In kaj mu dolgujejo?

Naslanjal se je na angleške zglede

Pierre de Coubertin je bil rojen kot četrti otrok v aristokratski družini, ki je živela razpeta med štirimi razkošnimi domovanji, odvisno od letnega časa. Kot zgodovinar in učitelj je na podlagi lastnih izkušenj s potovanj po Angliji, kjer so se športnemu udejstvovanju predajali na elitnih šolah, hotel uvesti šport tudi v francoske šole.

Pri petindvajsetih letih je postal vodja reforme francoskega izobraževanja in na svetovni razstavi v Parizu leta 1889 organiziral prvi kongres o telesni vzgoji na svetu. Leta 1890 je bil tudi med ustanovnimi člani Union des Sociétés Françaises de Sports Athlétiques (Zveza francoskih atletskih športnih društev), enega od prvih športnih upravnih organov, in to z več kot 7000 člani. Tako je začel graditi mednarodno mrežo izobraževalcev, politikov, aristokratov, trgovcev, kulturnikov in športnikov, ki bi mu pomagali uresničiti olimpijske sanje. Geslo atletske zveze Citius, Altius, Fortius (hitreje, višje, močneje), ki ga je izbral njegov prijatelj Henri Didon, je postalo olimpijsko geslo.

K nastanku ideje o olimpijskih igrah je poleg de Coubertinovega otroškega navdušenja nad Grčijo in Olimpijo, ki so ga zanetila arheološka izkopavanja v sedemdesetih letih 19. stoletja, pripomogel še angleški zgled. Tako imenovane Wenlockove olimpijske igre, ki jih danes štejejo za predhodnice enih in edinih in jih je sredi 19. stoletja ustanovil angleški kirurg, botanik in pedagog Wenlock William Penny Brookes. V Shropshiru jih prirejajo še danes.

K nastanku ideje o olimpijskih igrah so poleg de Coubertinovega otroškega navdušenja nad Grčijo in Olimpijo, ki so ga zanetila arheološka izkopavanja v sedemdesetih letih 19. stoletja, pripomogle še tako imenovane Wenlockove olimpijske igre iz Anglije. FOTO: arhiv MOK

De Coubertin je leta 1882 svoje predavanje na Sorboni o telesni dejavnosti v sodobnem času končal s predlogom o ponovni vzpostavitvi olimpijskih iger. Prepričan je bil, da bi pripomogle k miru in enotnosti. »Izvozimo naše sabljače, tekače, veslače v druge dežele, kajti v tem je trgovina prihodnosti, in tistega dne, ko bomo to storili, bo mir dobil močnega in vitalnega zaveznika.« Toda njegov predlog je propadel, kar ga ni odvrnilo od njegove namere.

Leto in pol pozneje, 23. junija 1894, na zadnji dan olimpijskega kongresa, so se v veliki dvorani Sorbone pred 2000 zbranimi naposled vendarle rodile olimpijske igre moderne dobe, od 78 častnih delegatov, navedenih v programu, je bila več kot polovica neposredno povezanih z mirovnim gibanjem. Med prisotnimi je bilo poznejših šest od prvih trinajstih dobitnikov Nobelove nagrade za mir – pet posameznikov in ena institucija. Na prvem zasedanju MOK so organizacijo prvih iger leta 1896 dodelili Atenam, ki so privabile športnike iz 14 držav, največ iz Grčije, Nemčije, Francije in Velike Britanije.

A so se že v naslednji izdaji leta 1900 vrnile v Pariz. V času življenja de Coubertina jih je Pariz gostil še enkrat – leta 1924. Starodavne igre, ki so bile pozabljene več kot petnajst stoletij, je obudil pri enaintridesetih letih, kar je tisto noč med drugim pospremil z besedami: »Dvigujem svoj kozarec za olimpijsko idejo, ki je kot vsemogočen sončni žarek prečkala meglice dob in se vrnila, da bi osvetlila prag dvajsetega stoletja s sanjami veselega upanja.«

Po koncu mandata predsednika MOK leta 1925 se je vrnil k reformam izobraževanja, med drugim je ustanovil olimpijsko knjižnico v Lozani. V Švici, v enem od ženevskih penzionov, je obubožan, ločen od žene Marie Rothan (hčere nekdanjega zunanjega ministra pod Napoleonom III.) in družine preživel zadnja leta. Smrt ga je dohitela pri 74 letih leta 1937, ko se je med vsakdanjim sprehodom po parku La Grange zgrudil in umrl. Pokopan je v Lozani, njegovo srce pa je bilo skladno z njegovimi željami v oporoki odneseno v Olimpijo v Grčiji in vdelano v marmornat steber v čast oživitvi olimpijskih iger.

Dvorec v Normandiji FOTO: www.coubertin.org/ Navacelle Collection

Hitlerjeve igre in nasprotovanje udeleženkam

De Coubertinu sodobni kritiki očitajo pohvale zloglasnih nacističnih iger leta 1936 v Berlinu, čemur družina nasprotuje z besedami, da se dogodka ni udeležil osebno in da tedaj ni bil več predsednik MOK. In da je bil v času, ki so ga zaznamovali nacionalizem in napetosti, prepričan, da lahko šport zbližuje in spodbuja sodelovanje.

V nos gre tudi feministkam. Igre je opisoval kot praznovanje gentlemanske atletike »z ženskim aplavzom kot nagrado«. Da je nasprotoval udeležbi žensk na igrah, ne skriva niti uradna spletna stran MOK. Ob tem pojasnjujejo, da so bile konec 19. in v začetku 20. stoletja družbene norme povsem drugačne, ženske pa da med drugim niso smele ne na študij ne opravljati poklica, bile so brez glasovalnih oziroma odločevalskih pravic.

Ko je Alice Milliat v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja v Parizu ustanovila ženske olimpijske igre, jim je de Coubertin nasprotoval. Vendar je že desetletje prej zapisal, da bi »majhne ženske olimpijske igre« pomenile preveč dela za organizatorje in da bi bile »nepraktične, nezanimive, neokretne in […] neprimerne«. Toda zastopanost tekmovalk na olimpijskih igrah je tudi po de Coubertinovi upokojitvi počasi napredovala. V Amsterdamu leta 1928 jih je bilo komaj 10 odstotkov, tri desetletja pozneje, leta 1960 v Rimu, le odstotek več.

Zaradi ženske – svoje žene, pisateljice in zbirateljice umetnin Marie Rothan, ki je bila protestantske vere – je katolik Pierre de Coubertin s poroko Francijo razdelil že v tistem času.