Dnevi »miru in ozdravitve« za avstralsko sveto goro

Že tretji dan je sveta gora Avstralije prazna. Nihče ne čaka v vrsti, nihče ne teče na rdeč peščenjak, nihče se ne jezi, ker je zaradi tega ali onega razloga zaprta. Odstranjena je celotna varnostna veriga, ki je rabila kot plezalni pripomoček na 348 metrov visoki monolit. Štiriintrideset let od dneva, ko je avstralska vlada narodni park, v katerem stoji Uluru, predala domorodcem, je uslišana njihova želja. »To je sveto mesto. Prosimo, ne plezajte!«

Avstralski staroselci, pripadniki ljudstva Anangu, so si dolgo prizadevali, da bi vzpone na Uluru (kot ga imenujejo aboridžini) ali Ayers Rock (drugo ime po nekdanjem sekretarju Južne Avstralije Henryju Ayersu) prepovedali. Ko so pri upravi parka leta 2017 napovedali, da bodo dostop zaprli 26. oktobra 2019, se je na vrh povzpelo le 16 odstotkov vseh turistov. Kar štirje od petih so namreč spoštovali željo domorodcev. A v zadnjih tednih se je zdelo, da ves svet lovi zadnjih pet minut in ob vznožju Uluruja so bile razmere kaotične. Zaprto, odprto, zaprto – so bila obvestila prejšnjega tedna zaradi tako imenovanega nevarnega vremena. Potem ko je v sredo in četrtek v avstralski »outback« udarila huda vročila, je na zadnji dan, v petek, dve uri pihal premočan veter. Ko se je umiril, se je prvih 200 čakajočih zakadilo navzgor.

»To je naš dom«

Uluru leži sredi narodnega parka Kata Tjuta v osrednji Avstraliji, skorajda v geografski sredini celine, približno 500 kilometrov od prvega večjega mesta Alice Springs. Staroselci verjamejo, da je to sveto, mistično mesto, kjer prebivajo božanstva. Ker zakonsko niso mogli prepovedati pohodov na vrh, so turiste naprošali z mehkimi besedami na tablah ob vznožju: »Odgovorni smo za poučevanje in varovanje obiskovalcev naše dežele ... Vzpon je lahko nevaren ... Skrbimo zate in za tvojo družino ... To je naš dom ...«

V soboto so njihove nežne besede postale prepoved. Avstralski simbol, katerega trde rdeče gube so krasile nešteto razglednic, turističnih oglasov in v zadnjem času selfijev, bo še vedno mogoče fotografirati. Poleg izjemnega razgleda z vrha na prostranstvo avstralske divjine je bil namreč tudi doslej obvezen obred vsakega turista pričakati sončni vzhod ali zahod v zložljivem stolu in s fotoaparatom v roku. Takrat Uluru zažari v čudovitih barvah.



Medtem ko večina Avstralcev podpira odločitev o prepovedi, nekateri opozarjajo, da gre le za simbolno gesto, ki ne bo rešila drugih težav avstralskih domorodcev. Je pa res, da so tudi doslej na monolitu veljala natančna pravila in pohodnik je moral imeti zares srečo, da se je vse izšlo. Da temperature niso narasle na 36 stopinj Celzija, da ni bila napovedana vsaj dvajsetodstotna možnost dežja ali nevihte, da se veter ni povzpel do 45 kilometrov na uro ali da domorodci niso imeli dneva žalovanja. V vseh teh in še drugih razmerah je bil vzpon prepovedan. O nevarnosti je pričalo tudi mnogo nezgod. Nazadnje se je lani smrtno ponesrečil japonski turist.
Ko so pod Ulurujem v petek razobesili znak permanently closed (za stalno zaprto), je bilo veselje domorodcev nepopisno. Čas je, da najsvetejšim krajem pustimo, da si odpočijejo in ozdravijo, so povedali številnim zbranim medijem. Kakor koli, najbolj obiskani avstralski znamenitosti sta pred rdečo skalo še sydneyjska opera in Veliki koralni greben.