Disneyjevi junaki so oazo našli tudi v komunistični Jugoslaviji

Srbski novinar Marko Jeličić že dolgo proučuje Disneyjevo animacijo. Zadnja tri leta intenzivno piše knjigo, v kateri bo še do konca letošnjega leta strnil Disneyjevo življenjsko zgodbo s precej nepoznanimi zgodbami o življenju njegovih junakov tako v kraljevini kot v socialistični Jugoslaviji. Zapisano pa podkrepil tudi z razstavo pomembnih in zelo redkih predmetov in publikacij iz naše nekdanje skupne Disneyjeve zgodovine.
 

Kaj Mikijevega smo v Jugoslaviji brali in videli? Spomnim se Mikijevih zabavnikov, ki so bili prevedeni v slovenščino.

Miki mišek je bil zaželen gost na našem prostoru že od svojih najzgodnejših dni. Že od leta 1930 je bila Kraljevina Jugoslavija ena od prvih držav v Evropi, v kateri je Miki debitiral na filmskem platnu, hitro je postal senzacija v Beogradu, Ljubljani, Zagrebu in tudi drugih mestih po državi. Leta 1932 prenesla je začel izhajati še prvi domači strip Doživljaji Miki miške, vse pa je ekskaliralo z odločitvijo beograjskega dnevnika Politike, da bo od januarja leta 1935 vsak dan objavljala Disneyjeve licencirane stripovske pasice. Miki miška je bilo medtem mogoče videti, denimo, v beograjskem Kolarcu, največjem kinematografu v Jugoslaviji, kjer so sredi leta 1934 članice ljubljanske opere vsak dan zaplesale celo baletno uspešnico Miki mišek. Pozneje, v socialistični Jugoslaviji, je bil Miki skupaj z Jako racmanom in drugimi Disneyjevimi junaki simbol odraščanja, in Mikijev zabavnik, ki se ga spomnite, je bil eden najbolj iskanih stripov od Vardarja do Triglava.

Kaj je simbolično predstavljal Miki miška v svetu in kaj za nas Jugoslovane? Smo se kot socialistična družba bali česa Mikejevega oziroma Disneyjevega?

Če govorimo o socialistični Jugoslaviji, potem je Disney gotovo pomenil povezavo z ameriško popularno kulturo in ameriškim načinom življenja, kar sta v primerjavi s produkcijo Sovjetske zveze dominirala v naši državi. Generacije, ki so med letoma 50. in 80. odraščale v Jugoslaviji, se niso veliko zanimale za, denimo, Pastirja Kostjo, ampak so spremljali Mikija v vseh oblikah skoraj tako kot njihovi vrstniki z Zahoda. Zdi se parodoksalno, da je Walt Disney, prepričan antikomunist in sodelavec ameriške vlade v preiskavah proti »rdečim« v Hollywoodu, z Miki miškom in drugimi junaki prav v komunistični Jugoslaviji našel svojo oazo.
 

Ali smo Mikija cenzurirali?

Na žalost smo ga, da. Jugoslavija je zaradi Miki miška pristala med novicami konec leta 1937, ko je državni cenzor prepovedal Politiki, da nadaljuje z objavljanjem stripa Miki mišek in njegov dvojnik, saj je ocenil, da strip preveč spominja na dogajanje na Karađorđevićevem dvoru in da poziva k državnemu udaru. Ko je dopisnik New York Timesa iz Beograda o tem obvestil svoje uredništvo, ga je jugoslovanska policija z notranjim ministrom Antonom Korošcem na čelu privedla na zaslišanje. Potem ko je novinar sporočil še to novico, sta ga Korošec in premier Milan Stojadinović izgnala iz države ter izzvala diplomatski incident, o katerem so na veliko poročali svetovni časopisi. Sporni strip je bil vrnjen v Politiko že čez nekaj dni, samo da bi se naglo končal s povsem izmišljenim koncem.

Potem pa se je petnajst let pozneje v »isti« državi dogodila cenzura istega stripa! Tokrat v Politikinemu zabavniku z drastičnimi spremembami besedila in ideološkim popravkom; izpustili so vse pozitivne komentarje o kralju in zmanjšanju vojske. V izvirni verziji je bil objavljen šele leta 1980.


 

Kakšen odnos pa je imel do Miki miška jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito?

Čeprav je znano, da je Tito imel rad filme in jih vsak dan gledal v svoji rezidenci, pa je mnogo manj, da je bil na njegovem repertoarju pogosto tudi Disney. Tito je gledal tudi Miki miška, vendar je bil njegov favorit brez dvoma Jaka racman. Namreč, ko so ga na začetku 50. let vprašali o možnosti, da se Disneyjev strip vrne v Jugoslavijo, je Tito lakonično odgovoril: »Kako da ne, saj vendarle ljubim Jaka racmana!« Disneyjeve junake je »potreboval« predvsem kot velik filmofil in nekdo, ki se je zanimal za ameriško kulturo, in manj kot politično gesto do Zahoda, čeprav ni zanemarljiv niti ta vidik.

Katere Mikijeve izdelke pa je bilo mogoče kupiti? Ali so jih prinašali predvsem »gasterbajterji«?

Disneyjevi izdelki so se prodajali že v 30. letih, denimo, razglednice z Mikijem ali Jako racmanom, socialistična Jugoslavija pa je v sredini 60. let postala prava tovarna Disneyjevih izdelkov. V založbi in tiskarni Dečje novine v Gornjem Milanovcu, majhnem kraju v osrednji Srbiji, so desetletja tiskali Disneyjeve albume skupaj s sličicami, posterji, zvezki, nahrbtniki in drugimi najrazličnejšimi izdelki, medtem ko je zagrebška tovarna Biserka izdelovala Disneyjeve gumijaste igrače, med katerimi so bili nekateri povsem unikatni. Ni veliko držav na svetu, še zlasti pa ne socialističnih, ki bi se lahko pohvalile s takšno dostopnostjo Disneyja v vseh mogočih oblikah.

V katerem obdobju pa je Miki mišek najbolj priljubljen?

Miki mišek je bil nedvomno najbolj priljubljen v prvi polovici 30. let, ko je tudi pri nas postal resnična senzacija. Parnik Vili in druge risanke, v katerih je debitiral, so bili tako v svetu kot pri nas prvo srečanje z zvočnim filmom, kar je puščalo močan vtis pri gledalcih. To je v današnjih multimedijskih časih najbrž težko razumeti. Do pojava Jake racmana leta 1934. je bil Miki mišek brez dvoma največja filmska zvezda poleg Charlieja Chaplina. Takratnemu svetu, ki ga je prizadela velika kriza in strah pred nacizmom, je bil potreben prav takšen super junak, pravi simbol in arhetip žilavega duha, sposoben, da v času največjih preizkušenj ohrani vedrino in osvoboditev strahu. Miki mišek je bil Disneyjeva popolna rešitev za probleme in upanje običajnih ljudi.

Katere junake smo poleg Miki miška in Jake racmana še poznali?

Pravzaprav vse, ki so nastali pri Disneyju. Pri tem ne mislim samo na film ­– v Jugoslaviji je bilo prikazano pravzaprav vse, kar je Disney kdaj koli posnel –, ampak tudi junake, kot sta bila Stric Skopušnik in Profesor Umnik, ki jih je veliki risar Karl Barks ustvaril v stripu. V Jugoslavijo so s stripom prišli liki, ki so celo večini Američanov ostali nepoznani, denimo, fantom Jake racmana oziroma njegov alter ego, ki je nastal v 60. letih znotraj italijanskega stripa in postal zelo priljubljen v Evropi.

Kaj nam Miki pomeni v postsocialistični dobi?

Mislim, da je Miki mišek danes v večji meri izgubil povezavo s svojim začetkom, in sicer s filmsko umetnostjo. Postsocialistične generacije ga poznajo večinoma z majic, nahrbtnikov in licenciranih izdelkov v prodajalnah, torej kot marketinško orodje, ne pa kot junaka risanih filmov. Ne glede na to, da je prerasel v korporativni emblem in po malem v dolgočasneža iz soseske, je Miki mišek po mojem videnju največji simbol optimizma, ki ga je ustvarila umetnost 20. stoletja. In že devetdeset let ni jasno videti drugega, ki bi ga zamenjal na tem mestu.