Denar v modrcu, kava pod sedeži

Naš znani hrust Martin Krpan je za tihotapljenje soli med drugim dobil svojo legendo, pa je bil v primerjavi s sleherniki ob zahodni meji v zadnjih desetletjih nekdanje skupne države bržkone pravi amater. Goriški muzej jim je s stalno razstavo Na šverc! v hiški maloobmejnega prehoda Pristava pravzaprav postavil spomenik.

»Danes se seveda vsi smejejo, kako je bilo, ko so tihotapili. Ampak ljudje so tudi jokali in carinike rotili, naj jim pustijo pravkar kupljene radiatorje, na primer,« je zgodbo o nekdanji mejni zavesi med socialistično Jugoslavijo in kapitalistično Italijo povzel kustos Rok Bavčar, avtor stalne razstave o tihotapstvu. Osredotočil se je na predstavitev »malega šverca« med Solkanom in Mirnom, torej tihotapstva za osebne potrebe v povojnem obdobju, še posebno po podpisu videmskega sporazuma leta 1955, ko sta državi stalili železno zaveso in s posebnimi prepustnicami nekako privilegirali prebivalce v desetkilometrskem obmejnem pasu.



Na nekdanjem maloobmejnem prehodu Pristava se bo marsikdo vrnil v stare čase, ko bo med stalno zbirko zagledal predmete in dobrine, ki jih je na vse mogoče načine skušal spraviti čez mejo. Prav tako se bodo obiskovalci lahko postavili v kožo tistih, ki so jih nekoč pregledovali, če si bodo nadeli rokavice in poskušali najti skriti denar, vohljali za kavo in sadjem ter iskali druge skrite kotičke. »Namen je, da se čim bolj vrnemo v obdobje 70. in 80. let. Da je nekoliko bolj poučno,« je poudaril Bavčar.

Dalo se je

Z interaktivno predstavitvijo so velika dodana vrednost pričevanja nekdanjih malih tihotapcev in obmejnih organov. »Njihov pogled na tihotapstvo je bil precej različen. Nekateri zatrjujejo, da je bila meja zaprta, da so bili cariniki grozni. Večina pa pravi, da je bila meja dokaj odprta, da se je dalo kar precej pretihotapiti,« je ponazoril. Pretok blaga so v glavnem nadzorovali uradniki iz drugih jugoslovanskih republik, da ne bi bili preveč naklonjeni domačinom. Kot pa poudarja kustos, znajo tudi generacije, ki »švercanja« niso osebno doživele, kaj povedati o njem: »O tem še vedno govorijo njihovi starši in stari starši. Očitno je ostalo v narodni zavesti.«



Kavbojke, hi-fi tehnologija, videoigrice, ure, prašek, revije za odrasle so bili med najbolj iskanimi dobrinami, ko je kupna moč Jugoslovanov vendarle presegla nakup osnovnih potrebščin. Med vsemi pa je bila najbolj iskana kava, ki je postala tudi neuradna valuta za poplačilo uslug ali plačevanje porok in nakup avtomobila. Vse to stalna razstava dobro dokumentira. Anekdota nekdanjega carinika je nazorna: »Ko sem pregledoval avto, je otrok ležal na zadnjem sedežu in na tleh sem videl nekaj zrn surove, nepražene kave. Vprašal sem šoferja: 'Kaj pa tista kava po tleh?' Nato otrok z zadnjega sedeža pravi: 'Ah, to ni nič, da vidiš, koliko je je v sedežu!'«

Zaplemba kot običajna kazen

»Nekdanji cariniki pravijo, da so vedno vedeli, kdo šverca malo, in so ga zato velikokrat spustili naprej. Nekateri so bili resda tudi strogi, ker niso hoteli, da bi jih ljudje kar tako prinašali naokoli,« je pojasnil Bavčar, ki je opazil, da so si njihovi italijanski kolegi želeli komunikacije, a so na drugi strani videli precej hladnejše obraze, ki so imeli pač drugačne ukaze.



Kajpada so bili tudi cariniki in policisti neredko del tihotapstva, toda le do neke mere. Posamezniki med njimi so sicer sanjali o hitrem zaslužku, na koncu pa zaradi pohlepa ostali brez službe. Običajni prebivalci so jo odnesli precej bolje. Največkrat so jim obmejni organi »samo« zaplenili blago, ki je presegalo dovoljene količine, drugih sankcij pa niso bili deležni. »Druga stvar je bilo tihotapstvo ljudi, droge in tudi prepovedane protirežimske literature,« je opozoril.

Goriški muzej je s stalno razstavo o tihotapstvu sklenil krog projekta Muzej na meji. Poleg lokacije na Pristavi je že pred časom ob slovensko-italijanski meji uredil muzejsko zbirko Kolodvor v stavbi železniške postaje v Novi Gorici, vojaški stražarski stolp v Vrtojbi in zbirko Miren v stavbi na tamkajšnjem pokopališču, ki govori o prečkanju meje.