Dave Hill: Zaradi nune na vrhu lestvice

Koncert skupine Slade: sobota, 30. novembra, Hala Tivoli, Ljubljana

Skupina, o kateri mnogi mislijo, da že desetletja ne obstaja več, je v resnici vseskozi na turneji. Gre za izključno nostalgične koncerte ali igrate tudi kaj novega?

Lahko bi rekli, da nikoli nisem nehal igrati. Skupino sem poskusil obuditi leta 1992 in od takrat veliko nastopam. V Britaniji in marsikje po Evropi imamo zvesto publiko. Gre za obujanje spominov na legendarne skladbe, zabavo, kar je v rokenrolu najpomembnejše. Veseli pa me, da je v občinstvu tudi mnogo mlajših.
 

Je to, da največ igrate ravno jeseni in v predbožičnem obdobju, povezano tudi z vašo največjo uspešnico Merry Xmas Everybody?

Seveda. Vsi želijo, da pesem zaigram, tudi kadar božič še ni tako blizu. A ker je tako priljubljena, se ji v tem času zares posvetim. V Angliji imamo trenutno božično turnejo, na kateri je vse v znamenju tega praznika. Nosim božične majice in klobuke. Pesem smo izdali leta 1973 in zdelo se nam je, da gre za dobro idejo, saj do tedaj noben rock bend še ni posnel božične pesmi. Takrat smo bili zelo popularni in vedeli smo, da ne bo neopažena, seveda pa si nismo mogli misliti, da bo tako vse do danes, petinštirideset let kasneje.

K uspehu je veliko pripomogel vaš dolgoletni menedžer Chas Chandler, ki vas je katapultiral na vrhove lestvic.

Konec šestdesetih let smo bili precej mlada skupina. Leta 1969 smo igrali v Londonu v zelo majhnem klubu. Chas je za nas slišal v studiu, kjer smo nekaj snemali, in nas prišel preverit v klub. Navdušili smo ga in rekel je, da bi bil rad naš menedžer in producent, da bo poskrbel za naš uspeh. In kot vemo, gre Chasu zaupati. Bil je basist v skupini The Animals, nato pa je odkril Jimija Hendrixa in mu pomagal na poti med legende. Z nami se je trudil dve leti, preden nam je uspelo izdati prvo uspešnico Coz I Luv You. Zelo dobro je poznal glasbeno industrijo in nam pomagal izbrati tiste skladbe, o katerih je bil prepričan, da bodo uspešnice. In so bile!

Druga oseba, ki je pripomogla k vašemu uspehu, pa je po naključju Ozzy Osbourne …

Govorimo seveda o Reading festivalu leta 1980. Ozzy, ki bi moral tam igrati, je tik pred zdajci nastop odpovedal. V tistem obdobju smo bili na tleh in tik pred razpadom. Že nekaj let nismo imeli uspešnice. Poklical nas je Chas, da bi bili njegova zamenjava. Bilo bi zelo dobro za vas, da nastopite na tem festivalu, nam je rekel. Jaz pa sem bil malo zaskrbljen, ker je šlo za težkometalni festival. Ljudje niso vedeli, da bomo nastopili, a ko smo stopili na oder in zaigrali, je nastala prava evforija. In seveda so hoteli, da zaigramo Merry Xmas! Sredi avgusta! Nismo hoteli, pevec Noddy Holder pa je rekel občinstvu, kar vi jo dajte. In tako je 45.000 ljudi sredi poletja prepevalo Merry Xmas (smeh)!


 

Na vrhuncu slave v Evropi ste se za nekaj časa odpravili v ZDA in doživeli mlačen odziv, po vrnitvi pa si niste povrnili stare slave. Je bila pot v ZDA res potrebna?

Chas je menil, da bi bilo dobro, če bi bili uspešni tudi v ZDA, ker je bilo tam zadnje občinstvo, ki nam ga še ni uspelo osvojiti. Povsod po svetu so noreli za nami, le v Ameriki ne. Tam še vedeli niso za nas. In ko smo šli, so nas gledali, kot da smo čudaki. Bilo je grozno, a smo vztrajali in igrali, žal pa nam ni uspelo pridobiti publike. No, nazadnje smo odnehali in se vrnili. Vseeno pa se je izkazalo, da smo se nekaterih le dotaknili. Člani skupine Kiss so nas gledali in bili navdušeni. Tudi Aerosmith. Zato so kmalu začeli kopirati naš slog glasbe. Menili so, da smo prihodnost rokenrola, kar smo tudi bili! Elton John mi je nekoč dejal, da ni mogel razumeti, zakaj nam takrat ni uspelo v ZDA, glede na to, da smo tako dober bend.


 

Navdušili ste tudi Noela Gallagherja; rekel je, da ne bi bilo Oasis, če ne bi bilo Slade.

Postal je moj dobri prijatelj. Prvič sva se srečala na letališču. Pristopil je do mene in dejal, da je velik oboževalec skupine. Izmenjala sva si telefonski številki in ko sem dokončal pisanje avtobiografije, sem ga poklical in prosil, ali bi napisal spremno besedo in opisal, kako je postal oboževalec skupine Slade. Tako kot mi je tudi on odraščal v delavskem predmestju. V nas je videl, da lahko tudi nekomu iz takega okolja uspe.
 

Po vrnitvi iz ZDA je šla vaša kariera po zlu. Drži, da ste takrat skušali služiti kruh tako, da ste s svojim rolls-royceom vozili ženine in neveste na poroke?

(glasen smeh) Kje ste to prebrali? Res je. Bil sem brez prebite pare, in ker za Slade nisem pisal pesmi, tudi nisem prejemal nadomestil za avtorske pravice, tako kot sta jih glavna avtorja Noddy in Jim Lea. Imel sem velik avto in noro idejo. In dejansko sem peljal dve nevesti na poroko v Wales, kjer sta se poročili z oboževalcema Slade. (smeh) A potem so nas povabili na Reading festival in se mi ni bilo treba več ukvarjati s prevozi na poroke. Vrnil sem se na oder!
 

Sredi osemdesetih ste imeli drugo obdobje, polno uspehov, a vas na znamenitem festivalu Live Aid ni bilo. Ste bili sploh povabljeni?

Zares ne vem. Kljub uspehom je bilo takrat vzdušje v skupini temačno, tako da se ne spomnim, ali nas niso povabili ali pa smo zavrnili. Iz naše generacije so povabili Status Quo in Queen; ti so bili fantastični. Če bi nastopili, bi nas Amerika končno zares videla. Morda bi pa v tisti julijski vročini igrali božično pesem! (smeh)

Znani ste tudi po nenavadnih odrskih opravah. Je res, da so vam celo v bendu govorili, da se vendar oblecite bolj normalno?

Drži, predvsem Jim je imel z mojimi oblačili težave. Ideja je bila, da te povabijo tudi na televizijo, kadar imaš uspešnico, in takrat si te morajo ljudje zapomniti. Sam pa sem se zelo rad različno oblačil. In ko sem nosil na televiziji kostum, ki sem ga poimenoval metal nun (kovinska nuna, op. p.), smo bili naslednji dan na vrhu lestvice. Ronnie Wood je dejal: »Dave Hill je kriv za uspeh!«
 

Pred slabimi desetimi leti ste doživeli infarkt. Ste pomislili, da bi nehali nastopati?

Bilo je zelo hudo. Igrali smo v Nemčiji in nisem se počutil dobro. Vseeno sem šel na oder, a nisem mogel pritiskati na strune, ne glede na to, koliko sem se trudil. Pojma nisem imel, kaj se dogaja. Mislil sem le, da bom zbolel. Poklicali so rešilca in mi izmerili izredno visok pritisk. V bolnišnici so mi povedali, za kaj gre. Seveda sem takoj pomislil, da ne bom mogel več igrati, a so me tam spodbujali, da ni treba nehati igrati. Naj počivam nekaj mesecev, nato pa naj grem spet na oder. V Nemčiji smo namreč izredno priljubljeni! (smeh)
 

Kakšne načrte imate?

Prihodnje leto nameravam izdati solistično ploščo. Pokazati želim, da znam pisati pesmi in igrati še kaj drugega kot tipične sladeovske pesmi. Naj oboževalci slišijo še mojo čutno stran. Od nekdaj sem ljubitelj klasične glasbe. Ploščo bom naredil bolj za svojo dušo. Poleg tega bom avtobiografijo bral za zvočno knjigo in bo glasba s te plošče za podlago. No, najprej moram še dokončati turnejo s Slade in veseli me, da končno obiščem tudi Slovenijo. Na spletu sem videl, da imate lepe gore in jezera.