Da bi otroci zaživeli v vsej svoji raznolikosti

Vse se je začelo pred tremi leti, ko je zebra odšla na luno in pristala v Stari Ljubljani. Ali povedano drugače, ko so ob 116. rojstnem dnevu Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana (ZGNL) po načrtih biroja ARREA na Starem trgu 24 odprli knjigarno in trgovinico Zebra Gre Na Luno (ZGNL) za prodajo izdelkov njihovih vrtčevskih otrok, osnovnošolcev pa tudi srednješolcev.

Vzporedno je ekipa biroja ARREA arhitektke in profesorice Maruše Zorec na povabilo ministrstva za izobraževanje, znanost in šport tehtala rešitve, kako prenoviti zavod, ki so ga skozi desetletja širili stihijsko, v skladu s potrebami in zmožnostmi. Stavba danes osrednje slovenske ustanove za celostno obravnavo gluhih in naglušnih otrok, oseb z govorno-jezikovno motnjo in z motnjo avtističnega spektra je bila zgrajena pred več kot petdesetimi leti. Od zadnje gradnje in prenove je minilo trideset let, število otrok v zadnji generaciji se je podvojilo in povrhu vsega se je spremenila še struktura otrok s posebnimi potrebami, ki so vključeni v zavod, med njimi jih je vse več z avtističnimi motnjami.

Kako obsežen program izvajajo v tem dotrajanem konglomeratu paviljonskih objektov, navaja že tabla ob vhodu; poleg vrtca, osnovne šole in srednje šole tu domujejo še uprava, zdravstveni dom (s terapevtskimi sobami), dijaški dom, telovadnica ... »Program je bil tako nesrečno razporejen, da so se srečevali majhni otroci iz vrtca in srednješolci pa tudi zaposleni v upravi. Vrtec je v pritličju, nad njim je osnovna šola, tukaj je bila uprava, skratka vse je bilo pomešano,« sta pojasnjevali arhitektki Maruša Zorec in Ana Merklin v prostorni avli ob vhodu.


 

Z mislijo na celovito obnovo

Načrtovanja so se lotili z mislijo na celostno reorganizacijo, torej da bo po končani prenovi v več fazah zavod lahko deloval kot čim bolj harmonična in logična celota ter da bodo vsi prostori, namenjeni otrokom, nanizani okoli obstoječe centralne avle. Zrisali so okoli 15 različnih rešitev, razmišljali, ali vse skupaj podreti in sezidati na novo, kar je vselej najbolj preprosto, veliko zahtevnejša je prenova, ki zahteva tudi čas. Naposled je obveljala rešitev za delno prenovo. Odstranili so vezni trakt in tako spustili dnevno svetlobo v igralnice vrtca, staremu objektu na vzhodnem robu celote so podrli streho in ga olupili do betona ter ga nadgradili z leseno konstrukcijo. To je pomenilo, da so bile okenske odprtine že določene, bila je tudi klet, ki so jo preuredili, obdržali so stopnišče. Prav tako so ohranili zamike, ki jih je stavba na zunaj kazala že prej, ter jih oblekli v les, tudi zato, ker je notranjost lesena, lesena so tudi vsa okna. Za preostale dele fasade so predvideli fasadno opeko, ki deluje kot izolacija in zaščita za leseno konstrukcijo. S temi materiali bi nekoč želeli poenotiti podobo celotnega zavoda, ta rešitev pa se dobro zlije tudi z zelenjem oziroma okoljem, v katerega je umeščena.



V prenovljeni in nadgrajeni del so pred dvema mesecema preselili pisarne uprave ter več kot dvajset ambulant in terapevtskih sob zdravstvenega doma. Z osrednjo avlo so ga povezali z navezovalnim hodnikom v prvem nadstropju. »V pritličju smo pridobili še dve novi vrtčevski igralnici in eno manjšo telovadnico, zgoraj pa tri učilnice. Pregrajujejo jih predelne stene, ki se po potrebi lahko odprejo in tako se prostori lahko združijo. Kot vidite, gre za manjše prostore, saj je delo organizirano v skupinah do osem otrok. Te dni nadaljujemo s prenovo dela osnovne šole v zgornjem nadstropju. Kjer je nekoč domovala uprava, bomo prenovili učilnice in s preboji naravno osvetlili hodnike,« je napovedala Ana Merklin.



Že v brošuri ob odprtju je Maruša Zorec zapisala, da se vsi radi spominjamo svojega otroštva in prvih šolskih prostorov, ki so nas oblikovali, »zato je zelo pomembno, da so – svetli, polni topline, naravnih materialov in nevtralni, da v njih zažive otroci, vzgojitelji in otroške risbe, vsak posebej in vsi skupaj v svoji raznolikosti«. Otroška ustvarjalnost je zaživela tudi na eni od sten prenovljenega dela. Grafiko na temo listja, ki so jo osnovnošolci ustvarili pri likovnem pouku, so z arhitekti prenesli na steno kot umetelno slikarijo.
 

Pogled v zelenje

Na notranjem dvorišču bodo v kratkem uredili še atrijski vrt s površino za igranje iz tartana, kamor se odpirajo velika okna nekaterih pisarn zaposlenih. Preostala se odpirajo na zelenje na drugi strani objekta. Pisarne se zdijo prostorne tako zaradi velikih oken od stropa do tal kot višjih stropov, prijetne so zaradi lesa in kombinacije z belim pohištvom.

»Manjka le še kakšna češnja, s katere bi lahko v tem letnem času trgali plodove,« so se ob našem obisku skupaj z arhitektkama šalile zaposlene v računovodstvu. »Zdaj imamo veliko svetlobe in človek rad pogleda ven na drevesa, da ne gledamo samo v ekrane,« so povedale sodelavke, ki so prej delale v manjšem prostoru. Njihova nadrejena v sosednji pisarni je dodala, da je prostor res krasen. »Super je tudi ozračje, ni vroče, iz klimatske naprave v omari sploh ni čutiti, da piha. Na upravi delamo vse poletje, zato nam je to zelo pomembno. Zelo smo zadovoljni. Resda smo tudi dolgo čakali, a kdor čaka, dočaka,« je dodala v smehu. Tajništva so pustili v steklu, zato se vanje vidi s hodnika, pisarne pa so zaprte.



Najteže je bilo s financami in izvajalci, sta arhitektki Maruša Zorec in Ana Merklin odgovorili na vprašanje, kateri je bil najzahtevnejši del. »V takšnih projektih moraš imeti predvsem dobro dušo, ki te podpira, to pa so ponavadi posamezniki, ki v projekt verjamejo, ne glede na to, kaj so po poklicu. Tukaj je bil gonilna sila in podpornik ravnatelj Boris Černilec, ki je prevzel vodenje projekta. Tudi če so razmere še tako težke, je zelo lepo delati takšne projekte, s katerimi naredimo nekaj dobrega za otroke in tiste, ki delajo z njimi. In ti so tisto, v kar lahko verjamem,« je poudarila Maruša Zorec.

Ko bo poletna prenova končana, se bodo borili naprej. Zavod potrebuje celovito prenovo. Še vedno ga pesti prostorska stiska, dotrajane so napeljave, stavba je energetsko potratna, potrebna je krajinska ureditev ... »Predvsem pa so kakovostno zasnovani prostori za vzgojo in izobraževanje najlepša popotnica otrokom in mladim, da bodo kot odrasli znali ceniti kulturo prostora in kakovost bivanja v skupnosti, naravno svetlobo in les kot naš najlepši in najboljši gradbeni material. Namesto da država vlaga v tuje, okoljsko sporne projekte, bi morala bolj podpirati kakovostno leseno gradnjo šol in vrtcev za naše otroke,« je kritična Zorčeva, vodja arhitekturnega biroja ARREA, ki poučuje tudi na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.