Človek - najbolj vzdržljiva žival

V šestem razredu osnovne šole mi je pod roke ob Victorii Holt in Agathi Christie prišel Nürnberški dnevnik. Morda se je z njim začelo. Vsega nisem razumela, me je pa tema druge svetovne vojne silovito pritegnila. Že takrat sem se, najstnica, ki ni imela pojma, kakšne sile poganjajo svet in kako neskončni sta človeška zloba in neumnost, spraševala, kje so meje krutosti.

Skozi leta in prebrane članke, romane, zgodbe o enem od najtemnejših poglavij človeštva sem ugotovila, da te meje ni. Ni bolj krute živali, kot je človek. In hkrati ne tako vzdržljive. V pričevanjih preživelih sem odkrivala neizmerno lepoto človeške nravi. Neskončen pogum, nesebičnost, povezanost med posamezniki, ki jih je, tujce, združilo skupno trpljenje in jih za zmeraj zlilo v tesno združeno skupnost, čeprav jih je usoda po koncu vojne raznesla po svetu. Skozi pogovore z ljudmi, ki so s tetovirano številko na roki preživeli najhujše, človek začne ceniti življenje. Malenkosti. Na videz vsakdanje banalnosti.

Kot na dlani se, po prebranem in slišanem, razprejo pred njim številna vprašanja, ne pa nujno tudi odgovori. Ker ne rodi vsak zakaj svojega zato. Res ni vse rožnato in popolno, neskončno nas jezijo nekatere poteze »posvečenih«, slab priokus pušča to leto, ki je postreglo z eno od najhujših preizkušenj v zadnjih desetletjih. V današnjem svetu zanikanja si je v mislih dobro vedno znova ponavljati. Vzdržljive živali smo – precej bolj, kot si mislimo.